NVO v Podravju

V Podravju je aktivnih 3.904 nevladnih organizacij, večinoma društev (3.481) (vir: prečiščena evidenca AJPES, 2020, vključene samo NVO po ZNVO) z 1.437 zaposlenimi. Velika večina NVO (okrog 92%) še vedno nima nobenega zaposlenega. V letu 2022 so podravske NVO ustvarile nekaj čez 111 milijonov evrov prihodkov (AJPES), pri čemer jih je 17 % delovalo brez prihodkov. Občinsko javno financiranje doseže cca 39% aktivnih NVO (Vir: CNVOS) Kljub uspešnemu črpanju javnih sredstev in povečanju prihodkov iz lastne dejavnosti na trgu s strani večjih in uspešnejših NVO, pa se na lokalni ravni  veliko število NVO še vedno sooča s problemom zagotavljanja osnovnih pogojev za delovanje, kot so primerni in poceni prostori ter tehnična oprema. Tudi znanje na področju vodenja in upravljanja, projektnega vodenja (veščine prijav na razpise) ter komuniciranja z javnostmi še vedno ni na pričakovanjem nivoju.

Ključni problemi NVO sektorja v Podravju so nizka stopnja organizacijske usposobljenosti v večjem delu NVO in premajhna usposobljenost za pridobivanje javnih sredstev, premajhno vključevanje različnih deležnikov v partnerstva z namenom iskanja rešitev za identificirane potrebe okolja ter nizka stopnja vključevanja NVO s strani odločevalcev  v procese oblikovanja javnih politik (tudi kot posledice nezainteresiranosti NVO za sodelovanje, deloma tudi zaradi apatičnosti zaradi občutka neupoštevanosti). Oviro razvoju NVO sektorja prepoznavamo tudi v velikem številu pretežno malih NVO, ki ne morejo razviti svojih razvojnih potencialov in nepripravljenosti NVO po povezovanju oziroma združevanju glede na podobne interese in poslanstva. Večji problem predstavlja tudi staranje članstva in nezanimanje mladih za sodelovanje v društvih, predvsem v manjših lokalnih samoupravah (prepočasno prepuščanje upravljanja mlajšim generacijam). V manjših občinah se soočamo s premajho ambicioznostjo vodstev NVO za iskanje dodatnih virov in večinoma ostajajo odvisni od (zelo omejenih) občinskih sredstev. Večji del NVO so ljubiteljske oz. stanovske organizacije in delujejo pretežno v korist svojih članov in se le občasno vključujejo s svojimi aktivnostmi v zagotavljanje javnih storitev (še največkrat na področju turizma), na kar opozarjajo tudi občine, ki želijo več njihovega vključevanja v življenje in razvoj občine, po drugi strani pa same  prepočasi sledijo potrebam NVO (dvig financiranja, zagotavljanje drugih pogojev). Te organizacije večinoma nimajo razvojnega potenciala oz. so zadovoljne s svojim obstoječim stanjem in obsegom delovanja. Kljub temu pa predstavljajo pomembne deležnike za kakovost življenja v lokalnih skupnostih, saj povezujejo ljudi in skrbijo za kakovostno preživljanje prostega časa in kot takšne zagotavljajo socialno kohezijo v svojem okolju.

Ob teh izzivih ugotavljamo tudi problem v delovanju lokalnih samouprav, ki javne razpise izvajajo brez predhodno izdelanih lokalnih razvojnih strategij oz. usmeritev z definiranimi razvojnimi cilji in se javno financiranje pogosto razume kot socialni korektiv in ne mehanizem za doseganje razvojnih ciljev in politik občin v sodelovanju z NVO. Na ta način se prepogosto sredstva drobijo med vse prijavitelje na škodo zagotavljanja kakovostnih rezultatov. Tovrstno prakso je težko spreminjati zaradi nezainteresiranosti občin za spremembe (župani se ne želijo zameriti svojim volilcem) in navajenosti NVO na obstoječe stanje ter njihovim strahom pred spremembami zaradi morebitne izgube vsaj minimalnih sredstev. Še vedno je prisotna nizka stopnja zavedanja o pomenu transparentnosti delovanja in strah pred objavo podatkov o lastnem finačnem poslovanju. V primerih, za NVO, škodljivih ravnanj lokalnih samouprav, se NVO pogosto odzivajo na ad hoc “aktivistični” način in  ne z načrtovanim zagovorniškim reševanjem problemov, kar večkrat ne pripelje do želenih rešitev in še poglablja nerazumevanje in nesodelovanje med občinskimi upravami in NVO.