Danijel Lenošek (Zavod Franko): “Verjamem, da je naše duševno zdravje tesno povezano z občutkom pripadnosti.”

V marčevskem novičniku Regionalnega stičišča smo se – kakor mesec poprej – ponovno posvetili organizaciji, ki deluje na področju duševnega zdravja. Ena takšnih organizacij je Zavod Franko Maribor, s sedežem in prostori na Frankolovski ulici v Mariboru. Zavod Franko izvaja dva socialnovarstvena programa, ki sta usmerjena v podporo osebam z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju pri vključevanju v skupnost. Program Odprte stanovanjske skupine – vzpostavljanje oskrbe v skupnosti (VOS) temelji na podpori posameznikom v njihovem lastnem bivalnem okolju. Uporabnikom omogoča razvijanje samostojnosti skozi pomoč pri vsakodnevnih opravilih, krepitev socialnih veščin ter vključevanje v lokalno okolje, pri čemer je podpora prilagojena potrebam posameznika in poteka predvsem na terenu. Program Prehodna stanovanjska skupina (PSS) pa je namenjen osebam, ki začasno potrebujejo intenzivnejšo podporo v varnem in strukturiranem okolju. Uporabnikom zagotavlja organizirano bivanje ter strokovno pomoč pri postopnem prehodu v bolj samostojno življenje, pogosto po izhodu iz institucij ali ob soočanju s kriznimi življenjskimi situacijami.

Za Zavod PIP je spregovoril Danijel Lenošek, direktor Zavoda Franko Maribor, ki si prizadeva zagotoviti možnost podpore in pomoči osebam z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju na način, ki bi jim omogočal življenje v skupnosti.

Vaše delo je tesno povezano s skupnostjo. Zakaj je po vašem mnenju tako pomembno, da imajo ljudje z izkušnjo težav v duševnem zdravju možnost živeti in ustvarjati znotraj skupnosti, ne na njenem robu?

Verjamem, da je naše duševno zdravje tesno povezano z občutkom pripadnosti. Ko čutimo, da smo del skupnosti, da smo sprejeti in da lahko s svojim znanjem, izkušnjami ali ustvarjalnostjo prispevamo, se razvijamo in rastemo. Takrat se krepi tudi naše duševno zdravje. Pomembno je, da ljudje z izkušnjo težav v duševnem zdravju niso potisnjeni na rob, ampak imajo možnost živeti, ustvarjati in sodelovati v skupnosti kot enakovredni člani. To ne pomaga le posamezniku, ampak tudi skupnosti, saj zmanjšuje stigmo in bogati družbo z različnimi izkušnjami.

Kako vaši programi konkretno spremenijo vsakdan uporabnikov? Kaj je tisti premik, ki ga najpogosteje opazite?

Naši programi v vsakdanu uporabnikov prinašajo predvsem večjo vključenost in občutek pripadnosti. Najpogosteje opažamo premik v tem, da se uporabniki začnejo bolj vključevati v skupnost, sodelovati z drugimi in soustvarjati različne dejavnosti. Čeprav se pogosto še vedno soočajo z občutki stiske, jim veliko pomeni jasna struktura dneva in rutina, ki ji lahkosledijo. Ta jim daje občutek varnosti in stabilnosti. V takšnem okolju lažje najdejo svoje mesto, več zaupanja vase in tudi večjo kakovost vsakdanjega življenja.

Veliko govorimo o destigmatizaciji – kako jo vi uresničujete v praksi? Se vam zdi, da se odnos družbe do duševnega zdravja vendarle spreminja? 

Destigmatizacijo uresničujemo predvsem skozi konkretno vključevanje ljudi v skupnost in z odpiranjem prostora za pogovor o duševnem zdravju. Sledimo načelom normalizacije, socialne integracije, strpnosti in antidiskriminacije. Pomembno nam je, da so ljudje zizkušnjo duševnih stisk aktivno vključeni v skupnost kot enakovredni člani družbe, ne pa potisnjeni na njen rob. Opažamo, da se odnos družbe do duševnega zdravja postopoma spreminja. Ozaveščenost se je v zadnjih letih povečala – vedno več ljudi se zaveda pomena skrbi za duševno zdravje in se udeležuje različnih dogodkov, kjer lahko odkrito govorijo o svojih izzivih ter delijo načine, kako se z njimi soočajo. Pomemben del našega dela je tudi dvig pismenosti na področju duševnega zdravja, saj več razumevanja prinaša tudiveč sprejemanja in manj stigme.

Kakšne širše učinke ima vaše delo za družbo kot celoto? Bi lahko rekli, da skupnostni pristop dolgoročno prinaša tudi ekonomske ali sistemske koristi? 

Naše delo ima širše učinke predvsem v tem, da prispeva k bolj vključujoči in solidarni družbi. Ko so ljudje z izkušnjo duševnih stisk podprti v skupnosti, lažjeohranjajo socialne stike, razvijajo svoje potenciale in aktivneje sodelujejo v vsakdanjem življenju. S tem se zmanjšujeta izolacija in izključenost, hkrati pa se krepi občutek pripadnosti skupnosti. Skupnostni pristop ima tudi dolgoročne sistemske in ekonomske koristi. Z zgodnjo podporo, preventivo invključevanjem ljudi v skupnost se lahko zmanjša potreba po bolj intenzivnih in dragih institucionalnih oblikah obravnave. Takšen pristop spodbuja večjo samostojnost posameznikov ter bolj trajnostne in učinkovite oblike podpore. Poleg tega skupnostni programi prispevajo k večji ozaveščenosti o duševnem zdravju, k večji strpnosti in k zmanjševanju stigme, kar dolgoročno koristi celotni družbi.

Kako se Zavod Franko financira? Koliko je vaše delo odvisno od javnih sredstev in koliko od projektov ali donacij?

Zavod Franko se financira iz kombinacije različnih virov. Del sredstev predstavljajo javna sredstva, ki omogočajo izvajanje verificiranih socialnovarstvenih programov, pomemben del papredstavljajo tudi projektna sredstva, sodelovanja z lokalnimi skupnostmi ter različne oblike donacij in partnerstev.

Takšen model financiranja pomeni, da je naše delo v določeni meri povezano z javnimi sredstvi, vendar se hkrati trudimo razvijati tudi dodatne projekte in sodelovanja, ki omogočajo razvoj novih vsebin ter večjo stabilnost delovanja. Raznolikost virov je za organizacije v skupnosti pomembna, saj omogoča večjo fleksibilnost in razvoj novih oblik podpore.

Kaj bi se zgodilo, če bi se javno financiranje nenadoma ustavilo – kaj bi to pomenilo za vaše uporabnike in za lokalno skupnost?

Če bi se javno financiranje nenadoma ustavilo, bi to za uporabnike pomenilo predvsem izgubo pomembnega podpornega okolja. Mnogi posamezniki, ki so vključeni v naše programe, potrebujejo stabilno in kontinuirano podporo, da lahko ohranjajo samostojnost in kakovost življenja. Brez takšnih programov bi se lahko zgodilo, da bi nekateri ponovno zdrsnili v večjo socialno izolacijo ali pa bi se moraliobrniti na bolj institucionalne oblike pomoči. To bi imelo posledice ne le za posameznike, ampak tudi za širši sistem, saj so skupnostni programi pogosto bolj dostopni, preventivni in dolgoročno tudi bolj trajnostni. Za lokalno skupnost bi to pomenilo izgubo pomembnega partnerja na področju podpore ljudem z izkušnjo duševnih stisk ter manj možnosti za razvoj vključujočega okolja.

Slišali smo, da širitev programske ponudbe vaše organizacije že poteka. Kaj novega načrtujete – se obetajo novi programi ali drugačne oblike podpore?

V zadnjem obdobju smo začeli razvijati tudi nove vsebine, predvsem na področju preprečevanja nekemičnih zasvojenosti in širjenja skupnostnih podpornih programov. Prav tako smo letos pridobili MDT enoto, kar nam omogoča bolj celosten in interdisciplinaren pristop pri delu z uporabniki.

Naš cilj je razvijati programe, ki bodo še bolj povezovali različne strokovnjake, organizacije in lokalno skupnost ter omogočali zgodnjo podporo ljudem, preden se njihove stiske poglobijo. Veliko priložnost vidimo tudi v sodelovanju z drugimi organizacijami v okviru konzorcija Povezani za ljudi, kjer lahko skupaj razvijamo nove oblike pomoči in podpore v skupnosti.

Če bi imeli neomejen proračun za en projekt, kaj bi ustvarili? Kakšna je vaša “sanjska” ideja, ki bi lahko še bolj okrepila skupnost?

Če bi imeli možnost razviti en projekt brez finančnih omejitev, bi si želeli ustvariti celovit skupnostni prostor za podporo duševnemu zdravju in socialnemu vključevanju. To bi bil prostor, kjer bi se prepletale različne oblike podpore – stanovanjski programi, preseljevanje, delovne in ustvarjalne delavnice, svetovanje, izobraževanja ter prostor za druženje in povezovanje novih zgodb prepletenih z lokalnim okoljem in življenjem uporabnikov. Takšen prostor bi omogočal, da ljudje z izkušnjo duševnih stisk niso obravnavani zgolj kot uporabniki storitev, temveč kot aktivni soustvarjalci skupnosti, kot vsak posameznik individualno in po celotni Sloveniji. V takšnem okolju bi lahko razvijali svoje talente, pridobivali nove veščine ter sodelovali z drugimi ljudmi iz lokalnega okolja. Naš cilj bi bil ustvariti prostor, kjer bi se srečevali različni ljudje, izkušnje in ideje – prostor, ki bi krepil občutek pripadnosti in povezanosti.

Kje vidite Zavod Franko čez pet let? Kakšni so vaši cilji, želje ali morda tudi skrbi za prihodnost?

Čez pet let si Zavod Franko predstavljamo kot še bolj stabilno in prepoznavno organizacijo na področju skupnostne podpore po večjih krajih v Sloveniji, z možnostjo vključitve tudi manjših odročnih krajev. Želimo si nadaljnjega razvoja programov, večje povezanosti z lokalnimi skupnostmi ter širjenja mreže sodelovanj z drugimi organizacijami in strokovnjaki. Naša želja je, da bi lahko še več ljudem omogočili podporo pri samostojnem življenju ter prispevali k razvoju družbe, ki je bolj odprta, razumevajoča in vključujoča.

Hkrati pa ostaja pomembno vprašanje stabilnosti financiranja skupnostnih programov, saj so prav takšni programi pogosto ključni za dolgoročno dobrobit posameznikov in skupnosti. Verjamemo, da bo družba v prihodnje vedno bolj prepoznavala pomen skupnostnih pristopov ter njihove pozitivne učinke za celoten sistem. Najlepši del našega dela je opazovati spremembe pri posamezniku. Te spremembe so včasih zelo drobne, skoraj neopazne za druge, vendar za uporabnika pomenijo velik korak naprej. Opazimo tudi tiste najmanjše premike — preprostnasmeh, več poguma pri vsakodnevnih opravilih, željo po druženju ali ponovno zanimanje za stvari, ki so jih nekoč veselile. Prav te na videz banalne spremembe so dokaz, da se človek vrača k sebi in ponovno gradi samostojno, kakovostno življenje.