Nevladna organizacija se predstavi: Kralji ulice (podružnica Maribor)

Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice je bilo ustanovljeno leta 2005. Programi, ki jih izvaja društvo Kralji ulice, so namenjeni brezdomnim in drugim socialno izključenim skupinam prebivalstva. V enoti Maribor je trenutno redno zaposlenih že 7 oseb ter 3 osebe preko programa javnih del.

Za Zavod PIP sta spregovorili Mojca Bizjak, vodja programa nastanitvene podpore in Jana Bedrač, vodja podružnice in strokovna vodja Kraljev ulice v Mariboru. V Mariboru izvajajo 3 socialnovarstvene programe, in sicer nastanitven program za brezdomne, antideložacijski program in skupnostni prostor v obliki dnevnega centra za otroke in mladostnike na Poljanah.

Pri Kraljih ulice sta zaposleni od leta 2017, programe pa so začeli vzpostavljati leto prej. Danes ima mariborska podružnica 7 redno zaposlenih in 3 osebe preko programa javnih del. So v procesu širitve, kar je hkrati dobro in slabo, saj potreba po več tovrstnih kadrih nakazuje vse večje probleme in potrebe v družbi.

MOM včasih občina z največ deložacijami v Sloveniji

Vse programe so razvili na podlagi potreb v lokalni skupnosti. Takrat je bila MOM občina z največ deložacijami v Sloveniji – tudi do 70 na leto, pojasnjujeta. Antideložacijski program je razdeljen na dva dela – eden v obliki terenske podpore in namenjen ljudem, ki so že v procesu deložacije, v sodnem postopku in imajo sodno odpovedano najemno pogodbo ali jim slednja grozi. Drug del programa pa odgovarja na potrebe stanovalcev v večstanovanjskih kompleksih, kjer so neprofitna najemniška stanovanja. Eden izmed tovrstnih kompleksov je na Poljanah na Preradovičevi ulici v Mariboru, kjer so bile nekdaj zaradi potencialne (ne)varnosti vzpostavljene celo kamere in najeti varnostniki.

»Naš pogoj ob prevzemu programa je bil, da se vse to ukine, saj preventivni programi ne delujejo ob represiji. In res, stvari so se le še izboljšale. Takrat smo začeli delati tudi z romsko skupnostjo ciljno usmerjeno, saj smo tukaj prepoznali en velik manko v naši skupnosti, dotlej pa so bili naša ciljna skupina brezdomni, z namenom preprečevanja brezdomstva. Svoje znanje, ki smo ga pridobili tekom dela z brezdomnimi, smo tako lahko uporabili za delo z Romi, a kljub temu se ne identificiramo kot romsko društvo,« pojasnjuje vodja podružnice Jana Bedrač.

V antideložacijski program uporabnike delno napotujejo Stanovanjski skladi, kadar pri najemnikih pride do večjega dolga ali napačne rabe stanovanja. »Vsekakor je dobro, da nas uporabniki pokličejo čimprej, dokler je njihova situacija še obvladljiva; nekje do 5000 evrov dolga. Sami obravnavamo uporabnike, ki imajo že bistveno večji dolg; med 15.000 in 20.000 evri. V tem primeru lahko dajemo le še obliž na rane, saj gre za neobvladljive zneske, ki jih je nemogoče poravnati,« pojasnjuje Bedrač.

»Alergična sem, ko mi nekdo reče, da so to ljudje, ki nočejo sodelovati«

Navsezadnje gre za uporabnike, ki so prejemniki invalidskih pokojnin, socialnih transferjev ali nekih drugih pravic, ki so zelo omejene. V takih primerih se dogovorijo za nekakšno plačilno dinamiko, da se dolg začasno zamrzne in potem vmes uporabniki poravnajo vse tekoče obveznosti. »Če nam to uspe, smo na konju. Pri našem delu ne uporabljamo birokratskih postopkov in podpisov, naši dogovori temeljijo izključno na ustnem dogovoru. Z uporabniki se redno srečujemo, s čimer dobijo slednji nekakšno povrnjeno vrednost in občutek, da je nekomu, ki ne obsoja, zanje mar in prav zato jim je toliko bolj pomembno, da nas ne razočarajo. Uporabniki se soočajo s hudim občutkom krivde, zato je ne potrebujejo tudi z naše strani,« je jasna.

Finančne stiske so velike, finančnega »manevriranja« pa praktično ni. Uporabniki mesečno prejemajo zelo omejena sredstva, s katerimi težko razpolagajo. »Če je nekdo trajni prejemnik socialne pomoči, ne more varčevati ali kupovati na zalogo ali nasploh racionalno – ne more si denimo kupiti kovinskega bidona za 20 eurov, ki bi mu ostal za vedno, zato si mora vedno znova kupiti plastenko za dva evra. Ko greš k zdravniku, je treba nabaviti še neka zdravila, ki jih je potrebno plačati. Ko je treba otroku kupiti očala, morajo denar od nekod vzeti, kar pomeni, da ne plačajo položnice. Ali pa je nekdo trajno bolan, potrebuje dieto, nekdo umre … To so okoliščine, na katere nimamo vpliva.« V takih primerih pomagajo tako, da zgodbe uporabnikov predstavijo skladu, vstopi tudi CSD. Večkrat pojasnilo z razlogi nastalih okoliščin opišejo tudi sodišču. Uspešni so v večini primerov. »Alergična sem, ko mi nekdo reče, da so to ljudje, ki nočejo sodelovati. Komu pa je všeč, da neka institucija vstopa v njihov dom, obiskuje njihovo družino in preverja, kaj jedo in kako so oblečeni? Nihče. Z drugačnim pristopom pa se res da.«

Pod Pekrsko gorco nastaja nova Preradovičeva

Opozarjata tudi na novonastalo sosesko pod Pekrsko gorco, kjer zaradi mešanja vseh demografskih, socialnih in etničnih skupin nastaja »nova Preradovičeva«, ki bo kmalu pravzaprav presegla probleme Preradovičeve. »Med stanovalci so konstantni konflikti. Starejši si želijo miru, otroci so glasni, potem so tukaj še brezposelni prejemniki socialne pomoči, romske družine, ki živijo, kakor živijo, potem pa so glavni krivec za vse. Tam je trenutno precej kaotično, oblikovala sta se celo dva tabora in se usmerila drug proti drugemu,« opozarjata sogovornici.

Kot primer dobre prakse izpostavljata Finsko, kjer so problem brezdomstva skoraj odpravili.  Ko so gradili neprofitna stanovanja, jih niso gradili v enotnem kompleksu, ampak so kupovali posamezna stanovanja po različnih četrteh in tako so se pripadniki manjšin lažje pomešali s preostalim finskim prebivalstvom, se navzeli njihovih navad in se vključili v celotno populacijo.

»V Sloveniji pa gradimo stanovanja za posebne, stanovanja za starejše, stanovanja za Rome, stanovanja za invalide in s tem to populacijo avtomatsko segregiramo. Pod Pekrsko gorco tako denimo ne prevlada »splošna populacija«; ni oseb, ki hodijo v službo in imajo povprečne plače, pač pa so tam manjšine s takšnimi in drugačnimi težavami, zato težko sobivajo, saj tudi nimajo pozitivnega zgleda.«

Za vse več brezdomnih le 8 stanovanj, čakalna vrsta pa vse daljša

V društvu vodijo tudi program nastanitvene podpore, ki je namenjen osebam brez doma. V Mariboru imajo na voljo 8 stanovanj v lastništvu Stanovanjskega sklada RS in Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada. Vsak uporabnik ima v večsobnem stanovanju s souporabo kuhinje in kopalnice svojo sobo na ključ, kamor nihče ne vstopa brez predhodnega dogovora.  Pogoj za vključitev je osebna motivacija in opravljenih 5 srečanj s strokovno sodelavko, kjer se z uporabnikom napravi individualni načrt s cilji za prihodnost. »Uporabnika seznanimo o tem, kako pravzaprav izgleda vključitev v program, ki nudi več kot le namestitev. Načeloma se 1-krat na teden skupinsko sestanemo v stanovanjih in se pogovorimo o tem, kako živijo, se med seboj razumejo in če so kakšna nesoglasja, do katerih pogosto prihaja. Odvisno od količine potreb se z uporabniki sestanemo ali slišimo tudi individualno. Skupaj tudi kuhamo in opravimo nakup, kar dodobra doprinese k boljšim odnosom z uporabniki,« pojasnjuje Mojca Bizjak.

Osebe v zameno za namestitev ponudijo minimalen prispevek za bivanje, ki je glede na to da prejemajo le denarno socialno pomoč, dokaj nizek. »K nam se obrnejo ljudje direktno iz ulice, drugi iz bivalne enote, celo družine in 18-letni ‘najstniki’, ki nimajo kam«. Njihovo načelo je »najprej stanovanje«, saj si brez slednjega nihče ne more normalno urediti življenja. V dveh letih, kolikor traja program, bi se naj človek osamosvojil dovolj za samostojno življenje, glede na specifične potrebe posameznikov pa nudijo tudi možnost podaljšanja tega programa. »Nekatere uporabnike je treba docela izobraziti o tem, kako potekajo osnovne življenjske veščine, od rednega plačevanja položnic, razporejanja financ, plačevanja najemnin … Teh veščin nimajo, ker jim jih v življenju zaradi težkih razmer v primarni družini nihče ni predal.«

»Zelo se zavzemamo za širšo definicijo brezdomstva,« je ob tem jasna Bedrač. »Velikokrat kdo reče ‘ah saj v Mariboru ni veliko brezdomstva’. A dejstvo je, da je le-tega iz leta v leto več, o čemer priša dejstvo, da imamo vselej čakalno vrsto za nastanitveni program,« zaskrbljeno sklene vodja mariborske enote. Kot pojasni, je termin brezdomstva širši, kot si predstavljamo. Brezdomna je oseba, ki živi v instituciji, recimo v zaporu, iz katerega bo odpuščena, pa nima kam. Brezdomna je oseba, ki je v zavodu živela vse do svojega 18. leta zaradi problemov v primarni družini. Ker 18-letna oseba v Sloveniji po zakonu velja za odraslo, mora zavod žal zapustiti, a dejansko so to še otroki.

Vse več zatravmiranih mladih brezdomnih

»Zato se nadvse zavzemamo za sistemsko ureditev, saj prihaja do nove kategorije mladih brezdomnih. Priča smo masovnemu brezdomstvu mladih, saj je bilo na neki točki kar 30% uporabnikov naših nastanitvenih programov mlajših od 25 let. Mi vemo, kaj naredi življenje na ulici. Nekdo, ki je živel na ulici, se spremeni za vselej in se docela navadi cestnega življenja. Nekateri naši uporabniki, ki so prej živeli na ulici, so potrebovali kar dve leti, da so lahko v postelji mirno spali, da jih niso mučile nočne more, da so pričeli govoriti o sebi,« je zaskrbljena vodja podružnice.

Sogovornici hkrati opozarjata na pojavnost nevarnih, sintetičnih drog, zaradi katerih lahko uporabniki pristanejo v bolnišnici ali na psihiatriji. Vse več uporabnikov ima pridružene probleme z duševnostjo. »Nimamo niti enega uporabnika, ki ne bi doživel kakšne zlorabe v otroštvu. Tudi me smo imele neka svoja pričakovanja, kako bi zadeve morale teči, a smo se ta pričakovanja naučile znižati. Naučile smo se, da res ne smemo soditi, saj si ne znamo niti predstavljati, v kakšnih razmerah so ti ljudje živeli kot otroci. Včasih slišimo tako grozovite zgodbe, da se čudimo, kako lahko neka oseba sploh še živi,« opisuje Bizjak.

V skupnostni prostor otroci kar v copatih

Potem je tukaj še program skupnostnega prostora – dnevna (po)moč in podpora za otroke in mladostnike Maribor, ki je lociran na Preradovičevi v enem izmed stanovanj. Na voljo so različne aktivnosti, odvisno od starosti otrok, ki v stanovanje/skupnostni prostor prihajajo kar v copatah. Pomagajo jim recimo pri domačih nalogah, saj jim starši zaradi nizke stopnje pismenosti ne znajo pomagati. Pomagajo tudi celotnim družinam, jih fizično obiščejo, jih naročijo na zdravstvene preglede in druge specialistične obravnave, kamor jih prav tako fizično pospremijo. Imajo tudi žensko skupino, večino s predstavnicami romske skupnosti. Je kot neka skupina za samopomoč, kjer govorijo o stvareh, o katerih sicer Rominje ne govorijo. Enkrat mesečno jih obišče patronažna služba in na tak način so odkrili več primerov povišanega krvnega tlaka ter drugim bolezni (sladkorna). Večina teh žensk ima zaradi rasističnih opazk in generalno neprijazne obravnave precej slabo izkušnjo ob obisku kakšnihkoli institucij. Preko javnih del pa izvajajo tudi program vključevanja Romov, pri čimer jim pomagajo na poti do zaposlitve.

Denarja dovolj za šest zaposlitev, glede na potrebe prebivalstva bi jih potrebovali več

V društvu se financirajo v glavnem s sredstvi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, i Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor in Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, Ministrstva za zdravje, Ministrstva za javno upravo in s strani MOM:. Trije stalni programi Kraljev ulice so verificirani in pokrivajo finance za 7 let izvajanja. Ministrstvo krije šest zaposlitev, žal pa s šestimi zaposlitvami ne morejo izvajati vsega. »Kriti moramo tudi stroške za posredne zaposlitve, saj ministrstvo krije izključno plače zaposlenih. Za vse aktivnosti, ki jih prav tako izvajamo, od izletov, kuhanja z uporabniki znotraj nastanitvenega programa, do vseh pripomočkov za otroke v okviru dnevnega centra, pa potrebujemo dodatna sredstva, zato se prijavljamo tudi na manjše razpise, ki k sreči zadostujejo za kritje teh stroškov, a seveda le pod pogojem, da smo uspešni na razpisih,« pojasnjuje Bedrač.

Dobiček od prodaje časopisa se razdeli med pisce vsebin

Organizacija je javnosti dobro poznana tudi po reviji Kralji ulice, ki izhaja v Ljubljani, prodaja pa se s strani registriranih prodajalcev izvaja tudi v Mariboru. Od samega časopisa društvo nima profita, saj gre ves zaslužek v tisk, ki se je v zadnjih časih blazno podražil, zato se je dvignila tudi cena časopisa. Vsebino časopisa pišejo izključno uporabniki. Ves dobiček časopisa pa se razdeli med pisce, glede na količino dodanih vsebin. Registrirani prodajalci najprej časopis odkupijo od društva po ceni 1 evro na komad, prodajajo ga pa za dva evra.

Sovražni govor in diskriminacija stalni sopotnici njihovih življenj

Dotakneta se tudi problema sovražnega govora, s katerim se uporabniki redno soočajo; nemalokrat gre tudi za jasno izkazano diskriminacijo, zlasti do romske skupnosti. »Oblast si zatiska oči ob primerih družinskega nasilja ali kadar otrok po več tednov ne pride v šolo, nihče pa o tem ne obvesti Centra za socialno delo, kot češ, da je slednje nekaj normalnega. Tudi šolske aktivnosti za vključevanje Romov, ki se jih udeležijo zgolj Romi, so povsem nesmiselne,« je kritična Mojca Bizjak, ki meni, da je vzrok za tovrstno diskriminacijo in sovraštvo v bistvu nepoznavanje, nezaupanje v »tujost«. »Smo mi kot slovenska družba naredili dovolj za njihovo vključitev?« se sprašuje.