Zavod Muzej norosti je edinstvena organizacija, pa ne le po svojem imenu, pač pa tudi glede na svoja prizadevanja, zanimivo lokacijsko umeščenost in dosežke. S svojimi dejavnostmi si s številnimi razstavami, poljudnimi dogodki in programi izobraževalnih ekskurzij prizadevajo za ohranitev in revitalizacijo srednjeveškega gradu Cmurek, v katerem je več desetletij deloval Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate. Muzej norosti deluje že od leta 2013, pred tem pa je bil grad več let prazen, potem ko so polovico stoletja v njem bivali duševno bolni ali pa tisti, ki so bili s tem imenom tudi po krivici proglašeni. Njihove zgodbe niso lahke, žal pa institucionalizaciji in težki medikalizaciji v Sloveniji še zdaleč ni konec. Prav zato je osveščanje o pomenu dezinstitucionalizacije v Sloveniji eden njihovih poglavitnejših ciljev.
Barbara Kotnik, kustosinja Muzeja norosti
Žalostne zgodbe svojcev tistih, ki so domovali v zavodu
Kot razloži kustosinja muzeja Barbara Kotnik, kjer je že štiri leta zaposlena kot koordinatorka aktivnosti, je v gradu, ki šteje zajetnih 4500 kvadratnih metrov, vsako leto več obiskovalcev, željnih ogledov številnih razstav. Ker gre za obmejno lego gradu, ki leži na meji med Avstrijo in Slovenijo, ob vznožju reke Mure, sprejemajo med obiskovalci tudi naše severne sosede, ki jih po gradu pospremi avstrijski prostovoljec dr. Reinhard Padinger, ki se je tudi odlično naučil slovenskega jezika. Vsi ogledi razstav so mogoči po predhodnem dogovoru. Tema stalne razstave Neskončne trate norosti govori težavni dediščini Zavoda Hrastovec – Trate, ki je kot podružnična enota Zavoda Hrastovec v gradu deloval med leti 1956 in 2004. Obiskovalci razstav prihajajo iz radovednosti ali pa imajo tudi lastne izkušnje – morda je kak njihov svojec bival v gradu Cmurek.
»Včasih so ti obiskovalci tudi kar odprti, Na dan privrejo razni spomini in z nami podelijo dragocene zgodbe, ki jih sicer ne bi nikdar slišali. Med njimi so tudi tisti, čigar sorodniki so recimo bivali na Tratah. Njihove izpovedi znajo biti tudi zelo čustvene in se nas dotaknejo vseh. En gospod nas obišče vsako leto. Tukaj je stanovala njegova sestra, ki sedaj počiva v grobu na bližnjem pokopališču. Iz tega obdobja ima grozne travme. Vedno sede na klop pri lipi ob gradu in nam zaupa, da mostu, ki vodi v grad, ne bo mogel več nikdar prehoditi,« nam zaupa kustosinja Muzeja norosti.
V sobah so bile postelje brez nočnih omaric. V času brez sanitarij so bile ob posteljah nočne posode.
Na mestu nekdanje Mure nekdaj tropsko morje
V gradu so tudi druge razstave, kot je denimo razstava z zgovornim imenom V začetku je bila Mura, saj je bila tukaj navsezadnje prva, še pred gradom. Razstava z naravovarstveno tematiko privablja zlasti šole, ki si z zanimanjem ogledajo fosile starodavnih bitij, ki so pred 25 milijoni let domovala v tropskem miocenskem morju, na območju, kjer danes teče reka Mura. Ogledamo si lahko denimo fosil starodavnega delfina ali morskega ježka iz tega časa.
Na obrežju Mure odkrit fosil, ki je pripadal delfinu, ki je nekdaj plaval v morju v času miocena.
V času 2. svetovne vojne grad okupiral Gestapo
Od Mure nas kustosinja popelje do razstav, ki prikazujejo zgodovinski pregled gradu s svojo bogato 800-letno zgodovino. Z žepnico Grad Cmurek, ki jo je pripravil dr. Igor Sapač, smo dobili nov, dragocen uvid in številne zanimive informacije predvsem o arhitekturnem in umetnostnozgodovinskem vidiku gradu. Knjižica je v prvih mesecih po izidu požela izjemno zanimanje med obiskovalci. V času 2. svetovne vojne so v prostorih gradu Cmurek provizorično uredili prostore za t.i Gestapo. Med okupacijo so v gradu uredili tudi štirirazredno drugostopenjsko OŠ in internat, za dečke stare od 10 do 14 let, ki so bili iz različnih krajev. Obenem je šola imela značaj t.i domovinske ustanove in je dečke pripravljala tudi za vstop v nacistično mladinsko organizacijo.
Fotografije Gestapa ob Gradu Cmurek.
Za vzdrževalna dela gradu skrbi Zavod Muzej norosti
»Velja pa opomniti, da je Grad Cmurek eden izmed petih najstarejših, največjih in najbolj ohranjenih gradov v Sloveniji. Je pa žal tudi zelo prezrt, saj smo na robu države – lahko bi rekli tudi, da smo ob vstopu v državo, pač odvisno od perspektive posameznika,« pojasnjuje Kotnik. Lastnik gradu je država, upravitelj pa še vedno Zavod Hrastovec. Za osnovna vzdrževalna dela gradu in okolice skrbi v glavnem Zavod Muzej norosti, ki gradu tako ne daje le dragocene vsebine, pač pa ga rešuje tudi pred propadom. Ker nima nobene toplotne izolacije – navsezadnje so zidovi kamniti – je pozimi zaprt za obiskovalce. Kaj vse skriva za svojimi hladnimi zidovi, si bo moč ponovno ogledati v aprilu.
»Ne glede na zunanje stanje gradu, ko bi nekateri rekli, da je treba vanj vložiti več milijonov, mislim da mi s svojim delom dokazujemo, da temu ni tako, saj zgolj s pridnim delom prostovoljcev, ki nam pomagajo, ta grad vzdržujemo in ohranjamo pri življenju.«
Na gradu delali celo italijanski renesančni umetniki
Da bi napolnili prazne sobane, so v donacijo prejeli precej kosov starinskega pohištva in umetnin, ki danes ponovno krasijo nekdaj veličastne sobane. »To pohištvo smo tudi namestili kot muzejska pomagala in uredili lepe grajske dvorane, da bi dali tem prostorom videz grajskega objekta in da bi s tem pokazali, da to ni le nekdanji zavod za duševno bolne, ampak ima vrednost tudi kot renesančni dvorec.« Družina Stubenberg, ki je imela grad v lasti kar 500 let, in sicer od l. 1401 do l. 1931, je v enem obdobju vanj tudi izdatno vlagala. Za okrasitev lesenega stropa v plesni dvorani so navsezadnje najeli tedaj zelo cenjene italijanske renesančne umetnike, ki so ročno poslikali strop.
Strop v tej sobani so ročno poslikali italijanski renesančni umetniki.
Od oblazinjene sobe do prisilnih jopičev
Sprehod po grajskih sobanah, kjer so razstavljeni predmeti iz časa Zavoda za duševno in živčno bolne, pridoda dokaj zlovešč občutek. Sprehodimo se po sobah, kjer je skupaj nameščenih po kakih 10 postelj – nekatere z varnostnimi pasovi – pod katerimi so nočne posode. Sanitarij vse do 70ih let prejšnjega stoletja praktično niso imeli. Potem je tukaj še prostor za osamitev– t.i. oblazinjena soba, v katero so zapirali ljudi, ki so bili moteči ali pa posebne vrste postelja, ki je videti kot kletka in je imela podobno funkcijo kot oblazinjena soba, le da človek ni bil ločen od drugih. Ne manjka niti prisilni jopič ali starinska zobozdravstvena ordinacija, kjer so še danes razvrščena zobozdravstvena orodja z močnim vonjem nekdaj uporabljenih razkužil.
Ob vpeljavi medicinskega modela se je spremenil način življenja stanovalce. Vse bolj so živeli za zavodskim zidom, ločeni od zunanjega sveta. Tak model je prilagojen organiziranosti zavoda in ne človeka, saj pomeni zbujanje in hranjenje ob uri. Ta sistem ne upošteva, da ima vsak človek svoje potrebe in želje. Dotlej so bili stanovalci, za katere so skrbele strežnice/negovalke brez medicinske izobrazbe, veliko na odprtem, v naravi. Delali so na številnih kmetijskih zemljiščih, ki so pripadale gradu, ali pomagali okoliškim kmetom in bili tako prehransko skoraj v celoti samooskrbni. Celo obroke so si pripravljali sami. Imeli so občutek vrednosti in koristi; imeli so stik z zemljo. Z medikalizacijo se je vse to končalo.
Otroški postelji podobna kletka, kamor so zapirali stanovalce.
»Naenkrat prej povsem funkcionalen stanovalec zaradi visokih doz zdravil ni mogel poskrbeti niti za osnovna opravila, kot je hranjenje ali socializacija, in je tako v vseh pogledih dejansko nazadoval. Iz zgodovinskih pričevanj in zapisov vemo, da je tukaj marsikdo pristal zaradi povsem krivičnih razlogov – od raznih političnih nasprotnikov, žensk, ki so bile diagnosticirane s »histerijo«, ali kakšnih družinskih članov, od katerih so imeli drugi, če so je jih znebili, kakšno finančno korist. Dosti lažje kot danes se je dalo poskrbeti, da se jih institucionalizira,« pripoveduje kustosinja.
Osveščanje o dezinstucionalizaciji, ki ostaja živa dediščina
Zavod ima v okviru svojega delovanja več ciljev – eden poglavitnih je predvsem osveščanje o pomenu dezinstitucionalizacije, ki pa se ne konča takrat, ko človeka iz zavoda namestiš v stanovanje v običajnem okolju oz. skupnosti. Oseba, ki je vrnjena v »običajno okolje«, lahko potrebuje različne vrste podpore in tudi podporno socialno okolje. Morda potrebuje zgolj skuhan obrok ali preprosto druženje in pogovor, da ni povsem prepuščena sami sebi.
Ob vodenih ogledih razstav obiskovalcev imajo vzpostavljene programe izobraževalnih ekskurzij – že nekaj let slednje izvajajo z različnimi fakultetami po Sloveniji. Lani so pripravili program za srednješolce z naslovom »Kaj storim, da ne znorim?«, v okviru katerega se z mladimi pogovarjajo o predsodkih, stigmah in duševnih stiskah, ki jih morda doživljajo tudi sami. Njihove razstave zajemajo tudi zgodbe pričevalcev – stanovalcev in delavcev, ki so bili zaposleni oz. nameščeni v zavodu. Pričevalce je sicer zelo težko najti, zato si še vedno nadvse prizadevajo najti ljudi, ki so tu živeli ali delali, da bi slišali njihove zgodbe.
Umetniško delo stanovalcev, v celoti izdelano iz usnja.
Cilj Zavoda je tudi opozarjanje na živo dediščino, saj tovrstna praksa institucializacije obstaja še danes. »Vsak od nas je že kdaj bil v bolnišnici in vsi smo komaj čakali, da gremo čimprej domov. Zamislite si, da tako živite 30 let oziroma do konca svojega življenja,« je jasna kustosinja. Šokanten je podatek, da Slovenija spada v svetovni vrh po številu institucionaliziranih v dolgotrajni oskrbi (v to statistiko sicer sodijo tudi domovi za starejše). Prav zato je osveščanje o tej temi še toliko bolj pomembno.
Grajsko dvorišče.
»Veliko prispevamo o osveščanju o dezinstitucionalizacije. Izvajamo aktivnosti, v katere vključujemo lokalno skupnost. Skrbimo za grad, ki je spomenik, da ta ne propada in mu dajemo vsebino. Organiziramo tudi dogodke, ki so bolj poljudne narave. Iz te stavbe smo naredili prostor s pomembno vsebino … Za vse izobraževalne ekskurzije izvajamo tudi anonimne evalvacije in ko jih preberemo, smo včasih zares presenečeni. Ljudje so predvsem pretreseni nad videnim in slišanim, hkrati pa zelo angažirani, da bi tudi oni nekaj spremenili. In če lahko spremeniš eno videnje, eno življenje, si naredil ogromno,« sklene kustosinja.