Januar 2024

Draga mladina,

verjamem, da ste vsi že na polno zakorakali v leto 2024. Tako kot mi.

Za nami je že prva letošnja plenarka, kjer sem spregovorila o stanju svobode medijev v Grčiji. Državi, ki jo zgodovinsko gledano poznamo kot zibelko demokracije, a je danes žal vse prej kot to. Zato nisem tiho in zato moramo spremljati vpeljavo evropske zakonodaje s področja medijev tudi tam. Ker ne želim, da zibelka demokracije postane tudi njeno pokopališče.

Na dan, ko je Južna Afrika predstavila svoje argumente v tožbi zoper Izrael, sem javno sporočila, da sem na pristojne na Evropski komisiji naslovila pismi s konkretnimi vprašanji in zahtevami. Za odziv imajo šest tednov časa. Ker želim, da bi EU kot celota premogla toliko politične moči in poimenovala dejanja Izraela v Gazi s pravim imenom. TO. JE. GENOCID.

Veste tudi za moja prizadevanja za slovenščino v digitalnem svetu. Morda se včasih zdi, kot da se nič ne dogaja, toda to ne drži. Žal se premika počasi, a zdaj sem se že sprijaznila s procedurami v evropskih institucijah, ker … je bolje začeti in vztrajati kot pa storiti nič, mar ne?  Premika se, res se. Pristojna evropska komisarja sta se odzvala na moje pismo glede potrebe po reviziji evropske direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Zagotovila sta, da me bosta z veseljem vključila v nadaljnje postopke in zahvaljujoč njunemu odgovoru imamo zdaj tudi črno na belem: prepoved jezikovne diskriminacije BO zakonsko določena na evropski ravni. Ker želim spoštovanje našega maternega jezika, kot si ga zasluži.

Da, evropske volitve so pred vrati, toda sama energijo raje usmerjam v to, kaj skozi svoje delo še lahko storim. Za vas. Moja volja do dela se ni in ne bo spremenila – ne glede na to, v katerem obdobju (pred volitvami) smo. Ker, saj veste … nismo vsi isti.

Irena

December 2023

No, pa je spet december. Končno … ali pač? Morda ste že opazili, da decembrske zapise v zadnjih nekaj letih običajno začnem z željo, da naslednje leto ne bi bilo preveč podobno prejšnjemu. Kdo bi takim željam sploh lahko zameril po letih pandemije, protikoronskih ukrepov, vojni v Ukrajini, energetski krizi, vojni v Gazi … in še bi lahko naštevala. 

Ali pa ob letošnji najhujši naravni katastrofi v naši državi, ko so izjemno intenzivne padavine zajele skoraj dve tretjini Slovenije, ko so naraščajoči vodotoki botrovali uničujočim poplavam in rušilnim zemeljskim plazovom … res si iskreno želim, da se to nikomur nikoli ne ponovi ali zgodi. In želim si, da bi tudi v prihodnjem letu Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani, ljudje, premogli enako mero enotnosti, kot smo jih ob teh poplavah. Ko stopimo skupaj, ko pokažemo nesebičnost in solidarnost, nas lahko doletijo še tako veliki izzivi, a enotni smo jim lahko veliko lažje kos.

December je poleg lepih želja priložnost tudi za pregled leta. Moja letošnja bilanca? Enkrat glavna poročevalka, šestkrat poročevalka v senci, 21 plenarnih nagovorov, na desetine vloženih amandmajev, pet postavljenih pisnih vprašanj Komisiji. Nadaljevala sem boj proti diskriminaciji slovenščine v digitalnem svetu, se zavzemala proti neplačanim pripravništvom, se izborila za končno besedilo Evropskega akta o svobodi medijev, postala podpredsednica pododbora za javno zdravje, obiskala Poljsko in Japonsko … skratka, bilo je pestro leto. Še eno v nizu. Naslednje bo, upam staviti, samo še bolj. 😉

Vsem nam želim, da si ob prihajajočih novoletnih praznikih naberemo moči za nove izzive, začrtamo nove cilje in sledimo svojim sanjam. Iz srca vam želim čudovite božične praznike in sr(e)čne trenutke s tistimi, ki jih imate najraje. Naj bo 2024 mirno, zdravo in uspešno!

Irena

November 2023

Skoraj dve leti spremljamo grozote vojne v Ukrajini. Več kot dva meseca spremljamo grozote vojne v Gazi.

Da, spremljamo. Bolj ali manj. Izražamo zaskrbljenost. Obsojamo. Obžalujemo. In se sprašujemo. Na vsake toliko nekaj zahtevamo. Premalo. Ukrepamo? Še manj.

Še enkrat bom zapisala, da obsojam to našo večno zaskrbljenost in naša večna dvojna merila. Zakaj je eno nedolžno življenje bolj vredno od drugega?

Med svetovnima vojnama nas ni bilo na svetu. Toda zagotovo vsi veste, kot vem jaz, da se je po drugi znova in znova ponavljalo “nikoli več”. Po holokavstu, pa po grozotah na območju nekdanje skupne države, genocidu v Srebrenici, pa po genocidu v Ruandi … s(m)o znova in znova ponavljali “nikoli več”.

Da ne bo nesporazuma, ne delam primerjav med napadi, umori, vojnami. Povedati želim, da spet izgubljamo kompas. Znova in znova. Spet izgubljamo priložnosti za odločen pritisk, spet smo brez konkretnih ukrepov, brez sankcij, ki bi odražale resnično enotnost Evropske unije in mednarodne skupnosti, da stojimo za besedami “nikoli več”. Da jih dejansko razumemo.

Razkorake med izrečenimi načeli in dejanskim delovanjem najbolj boleče občutijo nedolžni. Tudi (toda ne samo) otroci, ki jih puščamo brez zaščite in pomoči.

Ob nediskriminatornih napadih na šole, srhljivih prizorih iz bolnišnic in reševanj izpod ruševin se fraza “nikoli več” vse bolj sliši kot … en prazen nič. Znova in znova.

Ne bom se sprijaznila s tem. Čeprav sem v manjšini, to ne pomeni, da sem bila, sem ali bom tiho. Ne pade mi na pamet. Zadeve premikam, kjer lahko, s pozicije, na kateri sem. Tega ne počnem samo zdaj. Tega ne počnem zato, ker bi rada nabirala točke na plečih civilistk in civilistov. To počnem že ves čas mandata. Ker je “nikoli več” zame zaveza. Za nas in za prihodnje generacije.

Znova in znova.

Irena

Oktober 2023

Winston Churchill je nekoč dejal, da laž prepotuje pol sveta, preden si resnica utegne obleči hlače. To še nikoli ni bilo tako res, kot je sedaj. Ko z enostavnim klikom na zaslonu dostopamo do neskončnih spletnih virov, kjer se laži, manipulacije, dezinformacije širijo hitreje kot kdajkoli prej.

Še nikoli ni bilo tako preprosto pridobiti informacije, a obenem nikoli tako težko ločiti dejstev od vsega drugega. Ta problem je bil v središču razprave na srečanju Foruma za upravljanje interneta, ki ga je tokrat gostilo japonsko mesto Kjoto pod naslovom Internet, ki ga želimo – opolnomočenje vseh ljudi.

Nisem si imela časa ogledati mesta, sem pa zato imela čast sodelovati v razpravi o boju proti dezinformacijam in sovražnemu govoru, kjer sem poudarila vlogo Evropske unije in nedavno v Evropskem parlamentu že sprejetega Evropskega akta o svobodi medijev. Toda v isti sapi sem pojasnila, da še tako stroga zakonodaja ne bo dovolj za popolno uničenje lažnih informacij. V morju slednjih smo naše najmočnejše orožje v resnici – mi sami. Naše kritično razmišljanje, naša pismenost, če hočete. Dezinformacijo namreč lahko uniči samo bralka ali bralec, ki jo zna razločiti.

Veste, kaj je v kontekstu dezinformacij in laži razlika med mojim prejšnjim poslanstvom, novinarstvom, in sedanjim v Evropskem parlamentu? V tem, da kot novinarka nikoli nisem bila del tega, danes kot političarka pa sem … toda proti svoji volji. Popolna tarča sem za “drugo stran”.

Ampak … integriteta, pravičnost, družbena odgovornost. Za tem sem stala kot novinarka, za tem stojim kot političarka, za tem bom stala vedno.

Objektivnost in verodostojnost ostajata moja vodilna principa. Dezinformacijam in lažem se bom vedno postavila po robu, ne glede na svoje poslanstvo, saj vem, da je vsaka lažna novica sovražnik resnice in demokratične družbe. Resnica je tista, ki potrebuje zagovornike.

Irena

September 2023

Google, 25 let.

Facebook, kmalu 20 let.

Prvi iPhone, 16 let. 

…

Draga mladina,

vi pravzaprav nikoli niste poznali sveta brez Googla. Najbrž enako velja za Facebook. Prepričana sem, da se mnogi niti ne spomnite življenja brez stremenj v zaslone ter brez tiste milijon in ene aplikacije, ki jim sploh ni potrebno delati reklame.

Živimo v svetu, v katerem smo nenehno povezani, včasih pa se zdi, kot da vsak izmed nas živi na svojem planetu, da ne napišem galaksiji. Živimo v svetu zaslonov, ki so nam sicer olajšali marsikatero stvar, ampak hkrati smo postali njihovi sužnje in sužnji. Želimo si biti venomer prisotni. ‘Bog ne daj’, da bi kaj zamudili.

Toda resnica je, da pač ne moremo biti povsod. Vedeti vse, videti vse. Ne gre. In niti ni treba. Nič ni narobe, če včasih prekinemo povezavo!

Kot seveda – da ne bo nesporazuma – tudi ni nič narobe z uporabljanjem spleta in vsega dobrega, kar nam ponuja. Ponavljam: le dobrega. Ne smemo pozabiti, da je tam zunaj cel svet, ki ga je velikokrat lepše, pa tudi koristnejše raziskovati onkraj zaslonov.

Čez par tednov se odpravljam na delovno misijo na Japonsko, na enega od svetovno najpomembnejših forumov na področju spletne politike pod okriljem Združenih narodov. Kakšen splet si zares želimo oziroma kakšnega bi si morali želeti? Kakšnega zares imamo in kakšnega bi morali imeti?

Veselim se te misije, seveda ne bom šla mimo tematike o diskriminaciji jezikov z manj govorkami in govorci na spletu, prav tako bom panelistka na temo sovražnega govora in dezinformacij.

O dogodku vam bom kaj več lahko povedala v naslednjem dnevniškem zapisu, zdaj, ko na zaslonu berete tokratnega, pa naj vam sporočim še, da me v prihodnjih dneh čaka eno od najpomembnejših plenarnih zasedanj v tem mandatu. Potrjujemo namreč Evropski akt o svobodi medijev.

Končno!

Irena

Julij 2023

Da ne bo nesporazuma, naslov nima nobene povezave z mojo najljubšo barvo. A če sem popolnoma iskrena in – najpomembnejše – če pustimo šport ob strani, je nemogoče zanikati dejstvo, kako zelo zelena pomirja. Kako zelo zdravilna je.

Seveda govorim o naravi. Na zadnjem plenarnem zasedanju smo razpravljali in glasovali o zakonodaji, tako zelo pomembni za naravo in posledično prihodnost vseh, da mi je žal, da ni požela pozornosti, ki si jo zasluži. Zato vam o njej pišem tudi v tem zapisu.

Žal na tem našem planetu marsikaj ni več zeleno. Tudi tisto, kar je, pa je povečini poškodovano. In žal je za večino tega kriv človek.

Za vas imam dobro in slabo novico. Dobra je ta, da se marsikaj v naravi vendarle še lahko reši. Obnovi. Slaba? Da imamo v Evropskem parlamentu koristoljube in preračunljivce, ki raje spletkarijo z besedilom zakonodaje, strašijo ljudi z lažnimi informacijami in nabirajo politične točke na plečih kmetov. S stoodstotnim zavajanjem!

Zakon o obnovi narave prinaša zavezujoče cilje za obnavljanje, zagotavljanje odpornosti in ustrezne zaščite specifičnih sektorskih ekosistemov. Novi standardi bodo pomagali odpraviti upad opraševalcev, povečati absorpcijo CO2 iz ozračja, zmanjšati vplive na okolje, povečati plodnost tal ter s tem zagotoviti trajnost kmetijstva in prehranske varnosti.

K sreči manipulatorjem ni uspelo, zakon na glasovanju ni padel, pogajanja med evropskimi institucijami se bodo nadaljevala. Kljub temu gre za zmago z grenkim priokusom, ker je treba priznati, da smo s sprejetjem nekaterih dopolnil oslabili besedilo zakonodaje. Znižali smo že tako nizke standarde.

Vem, da je bolje nekaj kot nič, toda vseeno upam, da bo končno besedilo ambicioznejše. Kar se mene tiče, je treba sistem, ki temelji na izkoriščanju in izpodrivanju narave, zelenega, preprosto prepovedati. Skrajni čas je, da se začnemo VSI zavedati, kaj je zares pomembno za življenje na tem planetu.

Irena

Junij 2023

-“Kako bi se opisal v enem stavku?”

-“Kot pozitivno naravnan in radoveden posameznik, ki si prizadeva pomagati drugim.”

Prebrali ste moj prvi in predzadnji “pogovor” s trenutno najbolj znanim orodjem umetne inteligence.

To področje se razvija tako hitro, da je meni osebno strašljivo. Izogniti se ji ne moremo več, zato je prav, da o njej pridobimo ustrezna znanja, predvsem pa ustrezno regulacijo. Ker spreminja naša življenja; žal ne samo v dobrem smislu.

Postaviti je treba pravila, zato smo v EU kot prvi na svetu pripravili in na zadnjem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta potrdili uredbo, s katero želimo preprečiti zlorabe ter zagotavljati varno, pregledno, sledljivo, nediskriminatorno in okolju prijazno umetno inteligenco. Ki mora biti pod človeškim nadzorom.

Poznate zgodbo o Ostržku, kajne? Z njim je razvoj umetne inteligence enkrat, na odboru za kulturo, primerjala profesorica s področja intelektualne lastnine Emilia Rosato. Umetna inteligenca bo vse bolj podobna ljudem, je dejala.

Zato moramo biti previdni. Če ste pozorno prebrali ta zapis, ste na začetku opazili, da sem “klepet” z umetno inteligenco opravila prvič in predzadnjič. Tukaj je še – zaenkrat – zadnji:

-“Kaj je tvoje glavno sporočilo mladim, ki uporabljajo tvoje stavke?”

-“Spoštujte druge, razvijajte kritično razmišljanje in izkoristite možnosti za učenje, ki jih ponuja tehnologija. Bodite odgovorni uporabniki, ki se zavedajo varnosti na spletu ter prispevajte k pozitivnemu in konstruktivnemu okolju komunikacije.”

Meni je sicer bolj všeč svet, kjer je vse, kar počnem – vključno z najljubšim, pisanjem – stvaritev človeških, mojih razmišljanj. Še bolj mi je (bil) všeč svet, v katerem smo lahko takoj ugotovili, kaj je umetno in kaj ni.

Umetna inteligenca ne potrebuje le podatkov, potrebuje zlasti ideje. A ideje pridejo od človeka. VI bodite pozitivno naravnani in radovedni ter pomagajte drugim. O uporabi teh orodij pa se, prosim, odločajte inteligentno.

Pa lepo poletje, draga mladina!

Irena

Maj 2023

Začela bom s povsem osebno zgodbo, ki se mi je zgodila približno uro pred zapisom naslednjih besed. Dobivala sem slabo novico na slabo novico. Nič usodnega sicer, vsi s(m)o živi in zdravi, ampak preprosto nabralo se mi je. Morala sem ‘dati ven’. Da, zjokala sem se. Sredi letališča v neki drugi državi.

Me je kdo vprašal, če lahko kako pomaga? Ali vsaj, če sem v redu? Nihče ni črhnil. Niti besedice.

In zdaj, ko sem predihala, se sprašujem – kaj bi pa storila jaz? Kaj bi storili vi? Kdaj ste nazadnje koga iskreno vprašali, kako se počuti? In kako iskreno si na to odgovarjate sami?

Duševnega zdravja se ne (o)pazi kar tako. Še večji problem je, da si človek marsikdaj niti ne želi priznati, da je nekaj preveč narobe.

Včasih je dovolj, če se človek zjoka. Nič ni narobe s tem! Pa čeprav sredi letališča 😉 Toda včasih ni dovolj. Seveda vsi doživljamo stiske in stresne položaje, a če je to prepogosto ali zelo intenzivno in če o tem ne spregovorimo, če ne uspemo ‘dati ven’, lahko preraste v duševne motnje, ki zahtevajo strokovno pomoč. Tudi s tem ni nič narobe! Pomembno pa je to prepoznati in se odzvati.

Pomembna je ozaveščenost. Sicer jo je o duševnem zdravju vedno več, vendar se še nismo znebili stigme. Zato se mnogi borijo v tišini.

Ob koncu maja obeležujemo evropski teden duševnega zdravja. Cilj letošnjega je povečati razumevanje o duševnem zdravju v šolah, na delovnih mestih in doma. Edino pravilno. Prosim pa, naj ne bodo le ta obeleževanja tista, ob katerih govorimo o tem. Spregovoriti. (O)paziti, prisluhniti, ukrepati. Vsakič. Začnimo že danes.

Kaj boste, torej, storili, če vidite nekoga jokati? Četudi ga ne poznate? Jaz pred tem zapisom in dogodkom najbrž ne bi, zdaj vem, da bom … vprašala. Vsaj.

Irena

April 2023

Pripravništva so bistven del izobraževanja in usposabljanja v življenju enega mladega človeka. Igrajo ključno vlogo pri pridobivanju praktičnih izkušenj, marsikdaj pa tudi olajšanju dostopa do trga dela.

Seveda so te izkušnje dragocene, vendar dobesedno dragoceno je lahko tudi življenje med pripravništvom, zlasti v tujini. In izkušnje teh računov ne plačajo. Žal pa se povsod po svetu srečujemo z neplačanimi pripravništvi. Tudi v Evropski uniji. Še vedno.

Praksa, obvezna praksa in pripravništva. Na to nas, draga mladina, upravičeno opozarjate tudi sami v vseh predlogih, ki jih predstavljate nam, odločevalkam in odločevalcem. Naj vam povem, da si prizadevam vaše predloge uresničiti, kolikor je to v moji pristojnosti in moči. Želim optimalne pogoje za kakovostna pripravništva, ki vam bodo zagotovila uporabne izkušnje in veščine. Želim ustrezno plačilo ali nadomestilo, če želite, za pripravništva v Evropi. Želim tudi enak dostop do zaposlitve za vse mlade, hkrati pa zagotovilo, da pripravništva vsebujejo dejansko učno komponento. To počnem tudi z vlaganjem ali sovlaganjem amandmajev, a se pogajanja o kompromisih žal še niso začela.

Do razhajanj prihaja, ker si nekateri želijo razlikovanje med pripravništvi, ki jih mladi opravijo po zaključenem študiju (ljudje, ki so že vstopili na trg delovne sile in zato potrebujejo polno plačilo za opravljeno delo), in tistimi, ki jih mladi opravljajo še v času šolanja (pokriti samo delno v obliki nadomestitev stroškov). Na žalost imamo tudi nasprotnike plačanega pripravništva, še posebej, ko govorimo o ureditvi področja z direktivo. Ne glede na to se borim za to, da bi bilo plačano pripravništvo določeno z direktivo. Prav zato, da ne bo nikakršnih diskriminacij znotraj EU.

Imamo pa možnosti opravljanja pripravništev tudi v Evropskem parlamentu. Vas zanima evropski politični parket od blizu? Lahko se pridružite naši ekipi. Da, uganili ste, plačano je. 😉 Vse podrobnosti najdete na moji spletni strani.

(foto: osebni arhiv poslanke)

Irena

Marec 2023

“Živjo, kdaj bi imeli sestanek za EMFO?” – “Kako pa kaj EMFA?” – “Misliš, da bo EMFA sprejeta v tem mandatu?” – “Kdaj začnete s parlamentarnimi pogajanji za EMFO?”

To bi bil lahko povzetek mojih delavnikov zadnje čase. V bruseljskem političnem “balončku” že vsi vemo, kaj je EMFA. A velja si jo zapomniti, ker v resnici ne sme biti pomembna le za ta balonček, temveč za vso EU in čisto vsakega izmed vas.

EMFA predstavlja European Media Freedom Act. Evropski akt o svobodi medijev. V kateri fazi smo trenutno? Trenutno se poročevalke in poročevalci – tudi sama sem ena od njih, v imenu svoje politične skupine Renew Europe – sestajamo z ljudmi, na katere bo zakonodaja tako ali drugače vplivala oziroma z ljudmi, ki se s področjem medijev poklicno ukvarjajo. Z akademiki, novinarskimi organizacijami ali združenji, založniki, predstavniki industrije, tudi spletnimi platformami …

Časa nimamo veliko, ker želimo uredbo spraviti ‘pod streho’ v roku leta dni. Morda se sliši veliko, toda verjemite mi, da bomo med pogajanji ugotavljali, da ima dan premalo ur.

To pa seveda ne pomeni, da sprejem EMFE v tem roku ni mogoč. V ekipi intenzivno pripravljamo predloge dopolnil, strategijo.

Zavedamo se, da nimamo (več) druge možnosti kot odgovoriti na zaskrbljujoče trende (ne)svobode medijev po vsej EU – na ravni EU. Poleg varovanja novinark in novinarjev je njegov cilj zaščititi svobodo, pluralizem in neodvisnost medijev ter na splošno izboljšati medijsko krajino na enotnem evropskem trgu. Potrebujemo delujoče medije z nevmešavanjem v uredniško politiko ter brez pritiskov na novinarke in novinarje. Potrebujemo pregledno in transparentno lastništvo ter financiranje medijev.

Če kdo, se sama še kako dobro zavedam, kako ključno je, da imajo častni ljudje v novinarstvu, ki služijo javnosti, dobre pogoje dela. Predvsem pa se zavedam, česa vsega bomo oropani, če jim tega ne omogočimo.

Irena

Februar 2023

Več znaš, več veljaš. Podpišem. Kaj pa … več daš, več veljaš?

Sočutje ni slabost. Še manj je samoumevno. Prostovoljstvo je steber sočutja, steber družbe, ki pa ga ima žal marsikdo za samoumevnega. Je pač nekdo nekje, ki bo že poskrbel(a) za najranljivejše, za krpanje sistemskih, “pozabljenih” lukenj. Samoumevno? Res? Ti srčni, borbeni ljudje si zaslužijo podporo v največji meri. Finančno, logistično, politično, človeško.

Za samoumevnost prostovoljstva je kriva vse večja individualizacija družbe. Ne pomislimo, da se lahko kaj kmalu tudi mi znajdemo v nemoči, na ‘‘drugi’’ strani. Nikoli ne veš. Nam bo takrat še vedno samoumevno? 

Rada povem, da sem bila v imenu skupine Renew Europe poročevalka za Evropsko solidarnostno enoto, s katero mladim omogočamo prostovoljenje. Zato, ker je to en res super program, vas pozivam: raziščite opcije.

Medtem pa, če parafraziram našega nekdanjega nogometnega selektorja, kapo dol. V tem primeru vsem prostovoljkam in prostovoljcem. Sama sem del tega že lep čas, a tokrat sem imela prvič priložnost iz prve roke spremljati prostovoljstvo na Slovenski filantropiji. Udeležila sem se poučevanja slovenskega jezika, povečini Ukrajink in Ukrajincev, ki so prišli v Slovenijo. Delo Filantropije je izjemno. Ukrajinke in Ukrajinci so izjemni.

Šlo je sicer za projekt CERVIS* “MEP Job Shadowing”, v katerem si prostovoljec_ka in poslanec_ka za en dan izmenjata službi oziroma se postavita v kožo drugega. Jaz sem bila na Filantropiji pri Viktorju, Viktor je šel pa z mano na dogodek o izobraževanju v ljubljanski Hiši EU. Se pa že veselim dejstva, da me bo obiskal tudi v Bruslju in na lastne oči videl, kako izgleda moj dan v Evropskem parlamentu. V še večji “akciji”. 

Zaključujem z vnovičnim pozivom: ni samoumevno. Več daš, več veljaš.

(foto: osebni arhiv poslanke)

Irena

*CERVIS – “Citizen Engagement for Recovering – Volunteering Solidarity” je projekt, ki ga sofinancira Evropska komisija prek programa Državljani, enakost, pravice in vrednote (CERV).

Januar 2023

V svojih zapisih se najpogosteje osredotočam na Slovenijo in EU, a danes bi vam vendarle rada pobližje predstavila aktualna dogajanja v Iranu in Maroku. Državi, ki geografsko gledano niti nista tako zelo oddaljeni od Slovenije. Gledano s področja človekovih pravic, vladavine prava, (novinarske) svobode, pa … druga zgodba.

O razmerah v Maroku sem razpravljala na januarskem plenarnem zasedanju. Moj govor se je osredotočal na področje novinarstva, ker smo o tem sprejemali resolucijo. Pred plenarnim nastopom smo v pisarno dobili več klicev, v bistvu poskusov vplivanja na to, kaj bom povedala. Do mene niso uspeli priti, asistentka pa jim je vsakič znova zelo jasno dejala, da je moje stališče že oblikovano.

“Vse to in še več, kar počne maroška vlada, je nezaslišano. Čas je, da EU ne samo jasno obsodi takšna ravnanja, ampak ukrepa še bolj ostro. Naj bo ta resolucija le začetek. Gospodom, ki zagovarjajo takšne poteze maroške vlade, pa na tem mestu še enkrat sporočam: ne, resolucija ne temelji na prirejenih podatkih in ne, ne bomo tiho in mirno gledali tega, kar počnete.”

Tako sem zaključila svoj govor. Zatiranje svobode misli, neupravičene aretacije in zaprtja novinarjev … vse to je nekaj, na kar ne smemo pristati.

V Iranu gredo medtem še precej dlje. Protestnice – in protestniki! – se tam že mesece borijo za pravičnejšo družbo. Žal je samo slabše. Represija oblasti, neprestano zatiranje ljudi, kratenje temeljnih človekovih pravic, arbitrarne aretacije z mučenjem, smrtne kazni, umori!

Iran se že dolgo uvršča med največje krvnike na svetu. Končno tudi v Evropskem parlamentu glede tega nismo več tako tiho. Na tem istem plenarnem zasedanju smo potrdili še eno resolucijo o protestih in usmrtitvah v Iranu.

Odločno sem stopala, še vedno stopam in vselej bom stopala v bran vsem borkam in borcem za temeljne pravice. Vedno. Povsod.

Irena

December 2022

Dva decembra zapored sem zapisala, da si res želim, da naslednje leto ne bi bilo preveč podobno prejšnjemu. Iz vsem dobro znanih razlogov, ki jih niti ne bom izpostavljala, ker zdaj pa res končno lahko rečem, da se je v drugo uresničilo.

Letošnje leto res ni bilo preveč podobno prejšnjemu. Seveda mišljeno z vidika epidemioloških razmer, ki so se umirile. Žal pa je res tudi to, da se je vse kaj drugega zaostrilo. Kljub temu želim tokratni zapis nameniti lepšim dogodkom, ki so zaznamovali 2022.

Začnimo doma. Za nami je supervolilno leto, za nami so referendumi, za nami je konsolidacija slovenskega liberalnega prostora.

Nadaljujmo v EU. Med drugim sem postala polnopravna članica že svojega drugega odbora, to je odbora za socialo. Spodbudila sem debato zaradi (ne)uporabe slovenščine na digitalnih platformah, bila poročevalka v imenu svoje politične skupine Renew Europe pri poročilu o posledicah epidemije na mlade, ostro nasprotovala neplačanim pripravništvom, bila glasna zagovornica neodvisnega novinarstva in javnih medijev, obiskala Poljsko, Madžarsko, Severno Makedonijo, Litvo … Pod črto, za mano je ekstremno intenzivno delo v Evropskem parlamentu.

Zaključimo pa doma doma. Ob tem, ko spremljam Milin razvoj, vse njene norčije, otroško domišljijo, iskrenost in neskončno ljubezen, ugotavljam, kako hitro gre čas. Prehitro. Pa bom vzela to kot dobro. Ker resnično uživam v delu, ki ga opravljam, in v ljudeh, ki me obdajajo.

Vse to želim tudi vam. Iz srca vam želim vse najlepše in najboljše v novem letu. Želim vam tudi čudovite božične praznike in polno srčnih trenutkov s tistimi, ki jih imate najraje.

Naj bo 2023 mirno, zdravo in uspešno. Sledite svojim sanjam, uresničite svoje potenciale, utirajte si svojo pot v tem norem svetu. ‘mate to!

Srečn’ga pa zdrav’ga!

Irena

November 2022

»Trenutna situacija v Sloveniji je med najhujšimi.«

Draga mladina,

prebrali ste citat staroste novinarstva, Toneta Hočevarja. Izrekel ga je na okrogli mizi na temo izzivov novinarstva in medijske svobode v EU, ki sva jo s kolegom poslancem Klemnom Grošljem gostila minuli četrtek.

»Zato je nujno, da zakonodaja medijem zagotavlja resnično svobodo.«

S tem stavkom je spoštovani nekdanji kolega Hočevar nadaljeval in s tem se težko kdo ne strinja, kajne?

Žal je bila ravno Slovenija med tistimi državami članicami EU, zaradi katerih nastaja Evropski akt o svobodi medijev, katerega obravnavo v Evropskem parlamentu začenjamo v prihodnjih tednih in katerega poročevalka v imenu svoje politične skupine Renew Europe bo najverjetneje moja malenkost.

Medije vsepovsod že leta pestijo hudi izzivi. Pomanjkanje denarja, a hkrati nejasno financiranje. Dezinformacije, a hkrati vse večji politični pritiski, diskreditacije, tudi vse pogostejše strateške (t. i. SLAPP) tožbe zoper njih …

Ne pristajajte na debato, ali so novinarke in novinarji levi, desni, beli, rdeči. Pristajajte na debato o izključno tem, ali so novinarke in novinarji profesionalni ali neprofesionalni. Novinarji ali propagandisti. Samo za to gre.

Ožanje medijske svobode pomeni neposreden napad na demokratične standarde. Manipuliranje z dejstvi pomeni vedno večjo – namensko! – delitev družbe. Ne dopustite tega.

Toplo vam priporočam ogled na začetku omenjene okrogle mize, posnetek najdete na moji spletni strani oziroma profilih na družbenih omrežjih.

Mediji so ključni za delovanje vsake zdrave demokracije. Neodvisni, svobodni, kakovostni mediji, ki morajo biti podvrženi javnemu interesu. Ne vsakokratni vladajoči politiki, temveč tebi, ki to bereš.

Prosim, vsak od vas naj se zaveda, kako zelo pomembno je, da ste angažirani. Da spremljate dogajanje doma in po svetu. Da kritično vrednotite vse informacije, ki jih dobivate.

In, odločilno tudi na splošno, predvsem pa te dni: da se udeležujete vseh procesov, kjer se odloča o vaši in naši prihodnosti.

Irena

Oktober 2022

Energetska kriza. Tej besedni zvezi se zadnje mesece ne more izogniti nihče in tudi v tokratnem zapisu se ji ne bomo mogli. Kakšna bo cena plina? Kako se bomo greli čez zimo?

Prepričana sem, da veste, da so visoke cene plina posledica vojne agresije Rusije v Ukrajini ter posledičnih sankcij Zahoda in EU. Rusija višjo ceno plina seveda uporablja kot vzvod pritiska.

V EU smo se na področju blaženja energetske krize odzvali z več ukrepi in zakonodajnimi predlogi. Med njimi izstopajo cenovna kapica na proizvodnjo elektrike, REPowerEU in nastajajoča cenovna kapica na plin.

Žal zaradi omejitve znakov ne morem v podrobnosti, lahko pa zapišem, da sama pogrešam še bolj ambiciozne, skupne evropske ukrepe tudi na področju blaženja socialnih stisk ljudi in gospodarstva.

Trenutno smo namreč priča temu, da države članice z ločenimi shemami subvencionirajo svoja gospodarstva, kar lahko na dolgi rok izkrivlja enotni trg EU. Priča smo tudi temu, da so države članice z medsebojnim tekmovanjem, v stilu ‘katera ponudi več’, same dvigale ceno plina v Evropi.

Po mojem mnenju nobena od teh rešitev ni optimalna. Da bi premagali težave na trgu energetskih storitev, bi morali – kot rečeno – razmišljati o skupnih pristopih na evropski ravni. Lep primer sodelovanja med državami članicami je Sklad za okrevanje in odpornost. Morda se premalo zavedamo, da imamo na svetovni ravni kot skupnost večjo moč kot vsak(a) zase, pa naj si bo to za skupno zadolževanje, skupno nabavo plina ali karkoli drugega.

To našo enotnost ter gospodarsko moč bi morali uporabiti tudi pri pogajanjih z dobavitelji plina. Dolgoročno bo pa absolutno treba reformirati evropski energetski trg v celoti, vmes pa kar najbolje izkoristiti podlago REPowerEU, ki predvideva razpršitev energetskih virov ter njihovo preusmeritev v alternativne vire energije.

Morda se sliši zapleteno, a v resnici niti ni. Evropske težave potrebujejo evropske rešitve. Da se.

Irena

September 2022

Draga mladina, verjamem, da vas ima večina naročnino na Netflix. Prav tako verjamem, da vas niti ne moti tako zelo, da ne obstaja možnost podnapisov v slovenskem jeziku. Saj vsi znamo angleško, kajne? Mi že znamo, toda ne znajo vsi. In ne slišijo vsi. In ne vidijo vsi.

Konec koncev pa … tudi, če bi. Zakaj pa ne bi imeli možnosti izbire? V SVOJEM JEZIKU? To so storitve, ki jih plačujemo kot vsi drugi narodi. Torej? Meni se zdi edino pravično, da jih ponudiš v jeziku države trga, na katerega prideš. Edino enakopravno.

Dolgo sem razmišljala, kaj lahko storim, če kaj. Odločila sem se za prvi korak: pismo direktorjem družb Netflix, Disney+ in Amazon Prime. Pozivam jih, naj pri svojih storitvah omogočijo uporabo slovenskega jezika.

Odziv? Dve podjetji sta se mi že oglasili, kmalu se sestanemo. Konkretnih pričakovanj nimam, vem pa, da ne bi bila v politiki, če bi mislila, da ne morem nič premakniti. In zaradi odziva javnosti vem tudi, da je ta borba na mestu.

Ena zelo znana javna osebnost mi je napisala, da je pred kratkim ob nakupu avtomobila zahtevala slovenski meni, sicer ga ne bi prevzela, in da imajo od takrat naprej vsi avtomobili te znamke pri nas slovenski meni. To pomeni, da se da.

V Evropski uniji radi rečemo, da smo združeni v raznolikosti. To je nekaj, kar moramo spodbujati tudi z dejanji, predvsem pa je to nekaj, kar mora spoštovati vsako podjetje, ki deluje na enotnem evropskem trgu.

Ni potrebe po prosim, ker bi to moralo biti samoumevno. Za konec želim samo še poudariti, da se ne bom ustavila pri pismu in pri nekih vljudnostnih sestankih, ker verjamem, da se zadeve lahko premaknejo. Ker si to zasluži – tako kot vsi ostali – tudi naš, slovenski jezik.

Irena

Julij 2022

Ojla! Ker tokratni dnevnik pišem sredi vročinskih valov, čas ne bi mogel biti bolj primeren za ponovno naslavljanje tematike podnebnih sprememb. Krize globalnega segrevanja. Izziva, ki ga toliko ljudi še vedno ignorira ali celo zanika.

Pred kratkim je bila v Črnomlju namerjena nova najvišja julijska temperatura: 39,4 stopinje celzija. Prejšnji teden smo bili priča najobsežnejšim in uničujočim gozdnim požarom v zgodovini Slovenije.

Za vas ne vem, ampak jaz res ne maram izraza “boj proti podnebnim spremembam”. Ne zdi se mi pravičen. Gre za boj, seveda, toda za ta boj smo si krivi sami, predvsem pa v tem boju generalno gledano še vedno delamo premalo. Krivi smo. Naj se to pokaže v obliki poplav, suš, lomljenja ledenikov, gozdnih požarov ali kakorkoli drugače, ekstremnih vremenskih pojavov bo čedalje več in ti bodo čedalje bolj katastrofalni. Večina si nas glede tega že dolgo ne zatiska več oči. Tudi v Evropskem parlamentu se nas precej ukvarja s tem, toda predvsem mladi ste tisti, ki ste spoznali, da bo ‘status quo’ najbolj vplival ravno na vas.

Če spremljate humoristično serijo Simpsonovi, ste morda zasledili pogovor med Homerjem in Bartom. Bart očetu potoži, da je letos najtoplejše poletje njegovega življenja, Homer pa ga popravi, da gre v bistvu za najhladnejše poletje preostanka njegovega življenja. Čeprav je dialog mišljen kot razvedrilo, je pravzaprav opozorilo, ker v sebi nosi veliko resnice (kot marsikatera Simpsonova epizoda, če smo že pri tem).

Ljudje smo zelo navajeni nekega načina življenja, pogosto nam je preudobno, da bi karkoli spremenili. Pa vendar bodo to od nas terjale okoliščine. Prej ali slej. Začnimo že enkrat. Zares.

V upanju, da začnemo VSI doprinašati k temu, da bodo naša poletja bolj znosna, vam seveda želim tudi letošnjega čim lepšega. Zares.

Irena

Junij 2022

Junij. Mesec začetka poletja. Mesec rojstva moje punčke. In mesec skupnosti LGBTQI+. Žal še vedno živimo v svetu, v katerem se ljudje soočajo z nasiljem in neenakopravnostjo, celo mučenji in usmrtitvami samo zaradi tega, ker imajo nekoga radi ali ker so videti, kot so pač videti. Spolna usmerjenost in spolna identiteta sta sestavna vidika nas samih in nikoli ne bi smela voditi v diskriminacijo ali zlorabo, kaj šele smrt!

Stonewall. Upor proti policijski raciji in policijskemu nasilju v newyorškem lokalu Stonewall leta 1969 velja za začetek prvih LGBTQ+ gibanj, ki so kasneje privedli tudi do vzpostavitve prvih LGBT organizacij in organiziranega dela LGBT skupnosti.

Galerija. Incident v lokalu Galerija v Ljubljani leta 2001 velja za povod prve parade ponosa pri nas, sicer pa so se močna LGBT gibanja pri nas oblikovala že v 80. letih prejšnjega tisočletja.

Prav je. Prav je, da se spominjamo pogumnih dejanj še bolj pogumnih posameznic in posameznikov, ki so orali ledino za pravice manjšin in se borili za večjo enakopravnost v družbi. Nadaljevanje začetega dela je sedaj na vseh nas. Ni dovolj samo nemo opazovati. Treba se je zavedati, kakšne izzive morajo pogosto premagovati pripadnice in pripadnikiskupnosti LGBTQI+, da bi bili sprejeti, razumljeni ali zgolj videni. Predvsem mladi, ki se še oblikujejo in odkrivajo svojo identiteto.

Res je prav. Prav je, da se za pravice vseh borimo vedno in ne samo v juniju. Besedi ‘dostojanstvo’ in ‘pravice’ nimata spredaj ‘človekovo’ in ‘človekove’ kar tako, za okras. V tem kontekstu smo vsi rojeni svobodni in enaki. Ne zaradi vlade, države ali Evropske unije, ampak zato, ker so to naše rojstne pravice. Ne glede na čas in kraj rojstva. Ne glede na barvo naše kože. Ne glede na to, kako se spolno identificiramo. In ne glede na to, koga imamo radi.

Irena

(Foto :osebni arhiv poslanke)

Fotografija je bila posneta na Paradi ponosa leta 2020 v Ljubljani.

Maj 2022

Tokratni zapis bo kratek in jedrnat. Namenjen bo junakom in junakinjam današnjega časa. Ljudem, ki nam ne smejo biti samoumevni. Nikoli.

Nacionalni teden prostovoljstva je … in zdaj najbrž veste, o kom govorim. Prostovoljske organizacije predstavljajo levji delež pomoči pri vseh krizah. One so tiste, ki so vsakodnevno v stiku z najranljivejšimi in one so tiste, ki imajo najbolj razvito mrežo za pomoč. A za njihovo uspešno delovanje je potrebna tudi podpora pristojnih institucij. Zlasti finančna, toda ne le finančna.

V Evropskem parlamentu zelo izpostavljamo pomen prostovoljstva, ogromno delamo na njegovi dostopnosti. Veste, da obstaja poseben program, na katerega se lahko prijavite vsi starejši od 17 in mlajši od 30 let? Reče se mu Evropska solidarnostna enota, omogoča pa prostovoljno delo od dveh mesecev do enega leta v državah članicah EU oziroma partnerskih državah. Omogoča tudi pripravništvo, celo zaposlitev. Malo ‘poguglajte’, kar precej zanimivih projektov lahko najdete. 

Zdaj že vsi vemo, da krize ne poznajo državnih meja. Zato se mi zdi pomembno, da vam povem še to, da je okrepljeno sodelovanje na področju prostovoljstva nujno. Na vseh ravneh. Nujno je tudi zavedanje, da je prostovoljstvo hrbtenica naše družbe. In zato je prav toliko nujno izobraževanje mladih v tej smeri. Brez pokroviteljskega odnosa, ker vem, da vas to lahko odbije … se pa na žalost tega ne zavedajo vsi.

Kot se na žalost tudi marsikdo (od pristojnih!) ne zaveda, da sta ob vedno hujši individualizaciji družbe tako finančna kot materialna podpora prostovoljstvu res potrebni. Če pa pogledamo še malo širše, sta potrebna tudi spoštovanje in spodbuda. Pri prostovoljstvu namreč ne gre zgolj za izvajanje neplačanih del. Gre za prispevek v mozaik grajenja skupnosti, v mozaik občutka za sočloveka.

Zaradi tega je naslov tega dnevnika “Hvala.” Hvala. Vsakemu prostovoljcu in vsaki prostovoljki posebej. Iz srca.

 Irena

April 2022

Draga mladina,

verjamem, da vas je šla vsaj večina – če ne vsi – ki to berete, minulo nedeljo na volitve. Spregovorili ste, s (končno!!!) tako veliko udeležbo, kot bi morala biti vsakič. Upam, da odslej tudi bo.

A nedelja je bila le prvi korak. Prvo konkretnejše vnovično prebujanje demokratičnega sentimenta oziroma, če hočete, prvi konkretnejši jasen padec iliberalnih režimov. Pravzaprav tega ne spremljamo le v Sloveniji. Iliberalni avtokraciji, nevarnim populistom in njihovim manipulacijam, lažem ter zlorabam sistemov in oblasti se upira čedalje več ljudi. Seveda se tudi na evropskih tleh najdejo še kakšne slabe izjeme, tudi države z voditelji, katerih avtoritarni stil je že dodobra prevzel vse skupaj na način, da je odpor tam precej lažje zatreti, toda vedno večje zavračanje takšne politike, politike sejanja strahu in delitev v družbi, je kljub temu jasno. To smo med drugim dokazali ravno ta konec tedna, poleg Slovenije tudi v Franciji. 

Ljudem je dovolj konstantnega nelagodja, ustvarjanja izrednih razmer, avtoritarnosti in odvzemanja, kratenja pravic. Celo tistih temeljnih. Ob tem je vse bolj prisotno zavedanje, kako krhka je (lahko) demokracija in kako pomembno jo je (u)braniti, se v ta namen tudi javno izpostaviti in sicer še bolj tvegati osebne diskreditacije, javne pogrome ter napade takšnih in drugačnih “medijev”, kopriv ali kletnih mračnjakov, toda ne zaman. Kar je na kocki, je namreč mnogo pomembnejše: življenje v svobodni, demokratični družbi, ki spoštuje človekove pravice in vladavino prava. Družbi, ki ji je mar za svoje najšibkejše člane in ki ob neenakostih ne pogleda stran, pač pa pomaga. Z dejanji.

Veseli me, da je civilna družba čedalje glasnejša in da se predvsem mladi čedalje bolj zavedate pomena aktivnega državljanstva ter se postavljate na stran liberalnih demokracij in progresivnih politik. Čas je, da vsem iliberalnim oblastem in njihovim koprivam dokončno rečemo: Zbogom in nikoli več!

Irena

Marec 2022

Zadnje tedne nihče ne more mimo novic o Ukrajini. Mimo vojne agresije, ki jo nad to državo izvaja Putinov režim, če sem bolj natančna. Mimo dejanj, nevrednih 21. stoletja in demokratičnih družb, kjer se težave urejajo z diplomacijo, zakoni in dialogom, če sem še bolj natančna.

Po mislih se mi mudijo predvsem podobe tistih, ki poskušajo le preživeti, ohraniti kanček normalnega življenja. To so ljudje, otroci, ki bodo večno zaznamovani z izkušnjo vojne, ljudje, ki jim bo nedvomno ostala boleča travma. Materialne dobrine v takih primerih izgubijo smisel. Zanje so zdaj sanje predvsem sanje o mirnem svetu, varnem vsakdanu brez siren nad mestom.

To niso naše vojne. To so igre “velikih” egov.

Za begunce moramo storiti vse, kar je mogoče, tudi na institucionalni ravni, hkrati pa mora biti ves napor usmerjen v končanje zločinske in tragične vojne v Ukrajini.

Na predvidoma aprilskem plenarnem zasedanju bomo glasovali o mobilizaciji sredstev za pomoč ukrajinskim beguncem iz EU skladov. Med drugim bi razrahljali pravila za porabo kohezijskih sredstev in prilagodili določene programe znotraj določenih finančnih instrumentov za okrevanje po pandemiji: po trenutnem načrtu bi šla sredstva iz “pokoronske” pobude React-EU. Možnosti za finančno pomoč je še precej, toda ‘na koncu dneva’ to ne bo dovolj.

Na val beguncev smo se sicer tokrat v EU odzvali primerno in hitro. Končno. Žal mi je, da tega niso zmogli ob minulih begunskih krizah.

Zagotovo ste že slišali za zakonodajni paket za migracijsko politiko v EU, kajne? Že leta se pogovarjamo o tem, ampak ga nekatere države članice blokirajo. Zato, ker nekateri voditelji ne želijo razumeti delitve odgovornosti, saj se jim to politično ne obrestuje. Ker je takšne krize lažje izrabljati za širjenje sovraštva.

Tudi to so igre “velikih” egov. Kdo ve, morda pa se tokrat kaj premakne tudi tu … končno.

Irena

Februar 2022

Draga mladina,

veste, kdo je Stephane Sejourne? Po tem zapisu, predvsem pa po tem tednu, boste zagotovo vedeli! 😉

Stephane Sejourne je predsednik politične skupine Renew Europe v Evropskem parlamentu, torej skupine, ki ji pripadam tudi sama. Stephane Sejourne je eden od najtesnejših sodelavcev francoskega predsednika Emmanuela Macrona, torej predsednika države, ki trenutno predseduje Svetu EU. In Stephane Sejourne bo ta teden na obisku v Ljubljani.

Prišel bo ne zato, ker bi bilo to pomembno za našo ali katerokoli drugo stranko, temveč zato, ker bo s tem izrazil podporo vsem tistim, ki si želite lepšo prihodnost in spremembe na bolje.

Prihodnost je ogljična nevtralnost. Evropa si ta cilj želi doseči do leta 2050. Leto 2050 res ni tako zelo daleč, kot si morda kdo misli. Konec koncev je bližje kot leto 1991, pa se zdi, kot da je del politike pri nas obtičal v tistem letu.

Prihodnost je post-covid obdobje. Blažiti socialno stisko ljudi, povečati sredstva za zdravstvo, dolgotrajno oskrbo …

Prihodnost ni rušenje temeljev Evropske unije. In prihodnost ni plačevanje avtokracije – v resnici pa kleptokracije in klientelizma – z evropskimi sredstvi voditeljem tistih držav, ki teh temeljev ne spoštujejo. Zato je bilo edino logično, da bo Sodišče EU zavrnilo tožbi, kakopak, Poljske in Madžarske, glede regulacije o pogojevanju evropskega denarja z vladavino prava. Sodbo so objavili minuli teden, ko smo o tem razpravljali na plenarnem zasedanju. Zdaj Evropska komisija preprosto nima več izgovorov za neupoštevanje omenjene regulacije.

Vse se vrti, stoji in pade na vladavini prava. Zato je pomembno vedeti, kaj je prihodnost in kaj prihodnost ne sme (več) biti. Tudi o tem bo spregovoril Stephane Sejourne. Organiziramo namreč pogovor z njim, ki bo – to vam zagotavljam – vreden ogleda. Vse izveste na mojih družbenih omrežjih!

Irena

*fr. Vizija za prenovo Evropske unije

Januar 2022

Draga mladina,

tokratni zapis namenjam samopromociji. Hvala za razumevanje. 😁 Odločila sem se namreč za nekaj novih projektov in par bi jih rada delila z vami.

Prvi je “Instagram live”. Ker mislim, da je prav, da z vami komuniciram(o) tudi na tak način, v prvi vrsti bolj sproščeno, bolj pristno in bolj poljudno. Ne zaradi relativizacije politike, temveč zato, da veste, zakaj in za koga sem na tem položaju. Nič več nisem od vas, sem pa ZA vas.

Ob tej priložnosti vas pozivam, da mi sporočite, če imate kakšno vprašanje, predlog, komentar ali idejo (tudi za gostjo oziroma gosta).

Drugi projekt je medtem sicer še v povojih, vendar ga bom na tem mestu vseeno omenila. Najbrž zdaj že vsi veste, da smo v Evropskem letu mladine, kajne? No, jaz sem se odločila to izkoristiti in vam dejansko ponuditi eno tako spletno platformo, kamor boste lahko zapis(ov)ali svoje želje in misli. O Evropski uniji, Sloveniji, politiki(h) … Ker vas ne želim le poslušati, pač pa tudi zares upoštevati, kolikor se da seveda, bi rada imela vaše “feedbacke” na kupu; pa ne zato, da ostanejo pozabljeni v nekem digitalnem oblaku, ampak zato, ker bi rada na tej podlagi – skupaj z vami – na teh vaših željah, mislih in idejah gradila. Ali s pisnim vprašanjem kakšni instituciji ali s konkretnim predlogom na kakšnem zasedanju oziroma odboru ali s kakšnim javnim pismom, z dopolnili k nekemu poročilu, zakonskemu predlogu, …

Možnosti je veliko, le dobiti (in potem zgrabiti) jih je treba. Vse podrobnosti o projektu “Ideje, ki presegajo meje” vam bom sporočila pravočasno, brez skrbi, le spremljajte me na družbenih omrežjih.

Želim vam en krasen preostanek januarja. Do naslednjič!

Irena

December 2021

“Pa smo pri koncu 2020. Končno, kajne?”

Tako se je začel moj lanskoletni decembrski dnevnik, v katerem sem zapisala, da absolutno ni potrebe, da bi bilo prihodnje leto prav zelo podobno letošnjemu. Najbrž mi ni treba posebej pojasnjevati, da me vesolje tukaj ni upoštevalo. Z epidemiološkega vidika.

Z osebnega vidika pa medtem moje 2021 niti pod razno ni podobno 2020. Trebuh je precej manjši, dnevi pa so … *globok vdih in izdih* … prekratki. 😁 

Večkrat  se pohecam, da se moj delavnik začenja po 20. uri, čeprav v bistvu to niti ni hec. Dnevna izmena je povečini namenjena hčerki, nočna pa povečini službenim obveznostim … in malo spanju. 😂

Bilanca? Enkrat glavna poročevalka, šestkrat poročevalka v senci. Osem plenarnih nagovorov, 32 dogodkov, 28 pisnih vprašanj Svetu in Komisiji…

Skratka, pestro. S pomočjo asistentov mi ne bi uspelo, na roko mi gre tudi to, da nam je še vedno omogočeno delo na daljavo. Toda naslednje leto si vseeno želim tako v Strasbourg kot v Bruselj. Z Milo seveda. Komaj čakam!

Četudi bom čez leto dni – upam sicer, da ne bo tako, a vendarle – morda spet morala ugotoviti, da me vesolje ali nekdo tam zgoraj ne upošteva, si absolutno želim, da prihodnje leto ne bo podobno ne letošnjemu ne lanskemu. 

In želim si, da prihodnje leto zares postavi temelje za to, da boste imeli mladi končno močnejšo platformo za izražanje mnenj in idej, saj bo leto 2022 evropsko leto mladih. Po zaslugi Evropskega parlamenta bo posebna pozornost namenjena mladim z manj priložnostmi in obravnavi vprašanj duševnega zdravja; tako zelo pomembni temi, s katero se vsi tako zelo premalo ukvarjamo. Januarja pripravljam okroglo mizo ravno o tem.

Zdaj vam pa samo še zaželim prijetne božične in novoletne praznike, preživete z najdražjimi.

Srečn’ga in zlasti zdrav’ga!

Irena

November 2021

Zadnje tedne ste verjetno večkrat zasledili kratico COP26 in veste, za kaj gre. Vseeno bom tudi sama tokrat pisala o tem, ker je tematika prepomembna, da bi si jo ta mesec drznila spustiti.

Torej, najvišji politični predstavniki naj bi na podnebni konferenci v Glasgowu poiskali skupne dogovore o okoljskih ciljih za prihodnost Zemlje. Iskali so jih menda že, in to kar 13 dni, ampak … našli jih ravno niso. Vsaj ne v zadostni meri.

Na začetku ‘koronakrize’ so se pojavljale ideje o radikalni spremembi paradigme. A kljub nekaterim velikim dosežkom se svet večinoma giblje po istih smernicah, stanje pa je resnično urgentno.

Požari, suše, poplave, višja povprečna temperatura, taljenje večnega ledu in višanje morske gladine, pandemije. Če ne bomo ukrepali, bo samo še huje. So bila pričakovanja konference visoka? Da. So bili cilji ambiciozni? Da. Preambiciozni? V takšnih razmerah ni preambicioznih ciljev.

In – bom ponovila, po 13 dneh (!) iskanja političnega dogovora – so končni sklepi konference žal še vedno (pre)polni kompromisov in popuščanj, denimo Indiji in Kitajski, največjima uporabnicama fosilnih goriv.

COP26 je sicer prinesel nekatere koristne dogovore, ne rečem. In EU kot taka s svojim podnebnim zakonom ter paketom ukrepov Pripravljeni na 55 (‘Fit for 55’) dela velike korake naprej, ne rečem. Toda napredek je prepočasen, poleg tega so tu potrebne globalne rešitve. Koraki EU v primerjavi s svetovnimi izpusti in prepočasnimi spremembami v realnosti niso dovolj. Zato z izkupičkom konference ne moremo in ne smemo biti zadovoljni. Podnebne spremembe ne bodo čakale na politične dialoge, prizanesljivost in dajanje potuhe nekaterim; samo zato, ker so “veliki”.

Končala bom z velikimi brez narekovajev. Vse velike spremembe se namreč na koncu začnejo pri odločitvi posameznika. Potrebujemo torej 7.908.274.141* pravih odločitev … velikih.

Irena

*Toliko ljudi je bilo na svetu v trenutku oddaje dnevniškega zapisa. Vir: Worldometer.

Oktober 2021

Tokrat nagovarjam predvsem dekleta. Brez zamere, fantje. 😉

Drage bralke,

zagotovo ste v svojih mestih opazile drevesa, ki jih ovijajo rožnate pletenine, ali pa rožnate pentlje, pripete na oblačilih mimoidočih, na televizijskih osebnostih … Najbrž tudi veste, da se s temi dejanji opozarja na svetovni mesec boja proti raku dojk. V Sloveniji za njim vsako leto zboli skoraj 1300 žensk, pa tudi nekaj moških. Če to bolezen odkrijemo dovolj zgodaj, je s sodobnimi zdravili in pristopi k zdravljenju ozdravljiva. Zato vas res, ne pozivam, ampak lepo prosim, da redno samopregledujete dojke. Le tako namreč lahko dovolj zgodaj odkrijete prve spremembe in si s tem izboljšate možnosti za popolno ozdravitev.

Morda je zdaj marsikatera od vas pomislila, pa saj smo še mlade in zdrave, s tem se bomo obremenjevale kasneje. Vse lepo in prav, toda vedeti morate, da pet odstotkov bolnic zboli za rakom že v mladih letih. Žal. Še bolj verjetno je, da vam bo, tako kot meni, za rakom zbolela mama.

Tega vam ne pišem zato, da vas strašim. To vam pišem zato, ker želim, da se zavedate, da je ta neumna bolezen na žalost vsepovsod okoli nas, zato moramo biti previdne in – sploh, če jo s tem lahko preprečimo – pozorne.

Kot članica posebnega parlamentarnega odbora za boj proti raku (BECA) sem bila ta mesec še posebej aktivna. Vesela sem, da sem na številnih tematskih dogodkih lahko spregovorila o konkretnih zakonodajnih rešitvah, ki jih vsebuje BECA poročilo, denimo o novi shemi za odkrivanje raka, enakem dostopu do zdravljenja, pa tudi širši podpori bolnikom in preživelim. Moja obljuba je, da se ne bom nikoli nehala boriti za bolnice, bolnike in njihove družine, ker – prvič – vem, koliko ta bolezen lahko vzame, in – drugič – ker je to najmanj, kar lahko kot oblikovalka politik storim.

 Irena

September 2021

Draga mladina,

prebrali ste naslov tokratnega zapisa in vam verjetno ni veliko jasno, kajne? Namensko je nerazumljiv, ker vem, da marsikdaj tudi dogajanje v inštitucijah Evropske unije ni dovolj razumljivo in poljudno predstavljeno. To me zelo moti in sama se resnično trudim početi obratno. V nadaljevanju boste torej razumeli naslov, brez skrbi. 😉

1373 je število amandmajev, o katerih smo ta teden glasovali na odboru za kulturo. Še nikoli v tem mandatu nismo glasovali o toliko amandmajih naenkrat, med poročili pa sta bili tudi dve, kjer sem z ekipo – kot poročevalka v senci – neposredno sodelovala pri pogajanjih: Akt o digitalnih storitvah (DSA) in Akt o digitalnih trgih (DMA). Oba zakonodajna predloga vzporedno sooblikujejo še na drugih odborih, nato bomo vse skupaj združili v stališče Evropskega parlamenta. Ločeno stališče medtem iščejo države članice v Svetu, na koncu bomo obe stališči (oziroma predloge sprememb originalnega predloga Evropske komisije) združili v zakon, ki bo zavezujoč na ravni celotne Unije. Za kaj gre? V grobem, za korenito spremembo pravil na spletu. Ker žal tukaj ni dovolj prostora za več pojasnil, spremljajte mojo Facebook ali spletno stran, boste z vsem na tekočem!

In še zadnji del naslova: program ALMA. Na septembrski plenarki je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen spregovorila tudi o tej novi shemi zaposlovanja, pravzaprav neke vrste Erasmusu, le da bo šlo za delovne in ne študijske izkušnje.

ALMA naj bi okrepila mobilnost in zaposlenost mladih na evropskem trgu dela. Zagotavljala naj bi kratkoročne delovne izkušnje mladim Evropejcem v drugih državah članicah EU. Na dolgi rok pa je predvideno, da ta težko pričakovana pobuda ne bo zgolj povečala zaposlenosti mladih, temveč hkrati izboljšala kompetence in konkurenčnost v gospodarstvu ter prispevala k večjemu pretoku idej znotraj EU in krepitvi pripadnosti mladih Uniji.

Spremljajte me še naprej in vse dobro!

Irena

Julij 2021

Najprej se moram opravičiti, ker junija nisem oddala dnevnika, a za to imam res dober “izgovor”! 😉 Prejšnji mesec sem namreč postala mama. Najbrž je tudi kdo od vas pomislil, kaj pa zdaj. Bom leto dni na porodniški? Kaj bo z glasovanji?

Zavedam se, da se marsikatera ženska (ne le v politiki) žal boji, odlaša imeti otroka zaradi službe. Zavedam se tudi, da se je marsikatera pripravljena odpovedati materinstvu zaradi nekih drugih, kariernih prioritet, toda sama si nikoli nisem želela izbirati med materinstvom ali kariero, funkcijo, kakršnokoli že. Predvsem pa NIKOLI ne bom pristala na posploševanje, vnaprejšnje žigosanje v družbi, da je ženska s kariero slaba mati, ženska, ki je mati, pa slaba uslužbenka.

Seveda mi ni enostavno usklajevati obeh svojih poslanstev, ampak je vredno vsega truda. Oboje! Zato, ker zdaj, ko soodločam o zakonodaji, ko govorim o naslednji generaciji, je njen del čisto zares, neposredno moj. In zato, ker sem bila izvoljena z razlogom.

Na porodniški dopust v nobenem primeru ne bi mogla za leto dni, ker te pravice nimam, kvečjemu za nekaj mesecev, vendar imam to srečo (v tej sicer koronski nesreči), da imamo v Evropskem parlamentu dobre pogoje za delo od doma, kar bo – glede na razmere – zagotovo ostalo še nekaj časa. Ko bo to mogoče in zlasti smiselno, pa bom potovala v Bruselj oziroma Strasbourg s hčerko. Ne bom ne prva ne zadnja. Do konca mandata je še ogromno dela in brez skrbi, ne grem nikamor, čeprav bi si verjetno marsikdo “na drugi strani” to želel. 😁

Upam, da razumete, zakaj tokratni dnevnik ni bil pretirano vsebinski; želela sem začeti in končati pozitivno. Zato bom o, na primer, slovenskem predsedovanju Svetu EU raje kaj napisala naslednjič. Dotlej pa vam, draga naslednja generacija, želim čudovit preostanek poletja!

(foto: osebni arhiv poslanke)

Irena

Maj 2021

Minuli teden je bil nacionalni teden prostovoljstva, tekoči teden je evropski teden mladih. Za moj tokratni zapis se bolje ne bi moglo ‘poklopiti’.

Namen letošnjega tedna mladih je namreč tudi promocija novih programov EU za prihodnje obdobje (do leta 2027), tako Erasmusa+ kot Evropske solidarnostne enote. Ker sem prepričana, da Erasmus+ dovolj dobro poznate, se bom nekoliko bolj osredotočila na Evropsko solidarnostno enoto. Tudi zato, ker sem pri oblikovanju programa sodelovala kot poročevalka v senci, v imenu svoje politične skupine Renew Europe.

Program je bolj dostopen in vključujoč, prvič tudi vsebuje sklop, namenjen prostovoljstvu na humanitarnem področju. Proračun v višini 1,26 milijard evrov bo v omenjenem obdobju najmanj 350.000 mladim Evropejkam in Evropejcem omogočil, da skupnosti v stiski podprete tudi na tak način. Prostovoljstvo se je namreč še enkrat izkazalo za jedro naše družbe, a od Evropskih solidarnostnih enot imajo koristi tudi udeleženci, saj gre za izkušnjo, polno učenja in osebnostne rasti.

Tekoči teden, konkretneje današnji dan, 25. maj, pa medtem sovpada še z nečim. Enim praznikom iz bivše skupne države 😉. Štafete sicer zdaj ni, toda vsaj simbolno štafeto bi lahko starejši dejansko vendarle že predali mladim … Ne pa, da v okviru konference o PRIHODNOSTI Evrope pri nas svoje poglede razlagajo 75-in-več-letniki. Z vsem dolžnim spoštovanjem, toda ne poznamo zaman vsi pregovora, da na mladih svet stoji.

Vi ste tisti, ki morate med prvimi imeti glas in ta glas mora biti ne slišan, temveč uslišan. Odlična priložnost za to bo projekt Konference o prihodnosti Evrope; če bo res prinesel to, kar obljublja.

Držijo se vas tabuji o neizkušnjah in nevednosti, kot se stric Skopušnik drži tistih svojih cekinčkov. Ne ozirajte se na tako neupravičene očitke, raje se ozrite na osrednje sporočilo tedna mladih: Prihodnost je v vaših rokah. Zgrabite jo!

Irena

April 2021

… naj bi nekoč izjavil Benjamin Franklin. Pa drži? Za vse? Če pustimo smrt ob strani, seveda.

Tokrat bom pisala o področju, ki ga bomo resda obravnavali ta teden na plenarki, toda o njem pravzaprav govorimo premalo, čeprav je bolj pomembno kot kadarkoli prej.

Vsi poznamo digitalne velikane, “sodelujemo” z njimi. Tako ali drugače. In vsem nam je jasno, da brez njih nikoli več ne bo šlo. To dejstvo ima pluse in minuse, tako kot vse na tem svetu, a vendarle so potrebni določeni, recimo temu popravki. Marsikakšnega lahko storimo ravno mi. No, ne lahko, ampak moramo.

Popraviti moramo, denimo, (ne)pravičnost pri obdavčevanju teh velikanov. Govorim o “elegantnem” izogibanju plačevanju davka v državah, kjer te multinacionalke delujejo, ker sedež postavijo v, kaj pa vem, davčne oaze.

Znotraj Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) se 135 držav že nekaj let pogaja o mednarodnem dogovoru obdavčitve velikih korporacij oziroma skupnih minimalnih standardih obdavčevanja. Drugi del pogajanj je vzpostavitev digitalnega davka (za podjetja, ki delujejo na spletu).

Pri prvem delu se pogajanja končno premikajo, ker jih ZDA – z Bidnovo administracijo – ne blokira več, pri drugem zaenkrat ni napredka. A če dogovora na OECD ravni ne bo, bo EU digitalni davek implementirala ‘enostransko’. Pa ne le zato, ker je skupna, enaka obdavčitev v EU zaradi omenjenih “elegantnih” izogibanj nujna. Ne pozabite namreč, da bo ta davek tudi del sredstev za odplačevanje novega Sklada za okrevanje in odpornost.

Ker mi zmanjkuje prostora za podrobnosti, vas lahko samo še povabim k spremljanju plenarne razprave o tem. V sredo, 28. aprila, dopoldne!

P.S.: Poleg digitalne agende je visoko na prioritetni listi EU tudi zelena (okoljska) agenda, zato si bom privoščila še eno povabilo: oddajte podpis podpore referendumu o pitni vodi! Potem pa v miru na prvomajske počitnice. 😉

Irena

Marec 2021

Ko slišim izraz “nepovratna sredstva”, se mi običajno dvigne pritisk. Ne zato, ker izraz ne bi bil pravilen, temveč zato, ker ga veliko ljudi v osnovi ne razume. Bistvo tega izraza je namreč velikokrat zamolčano.

Enostavneje se ne da pojasniti: EU se bo zadolžila in denar dala državam članicam, torej tudi Sloveniji. Slovenija bo ta denar razdelila, dobilo ga bo denimo tudi podjetje X. To bo označeno kot nepovratna sredstva, ker podjetje X resda ne bo vračalo tega denarja, a to ne pomeni, da bo kar odpisan. Vračala ga bo EU. Del EU pa smo mi vsi.

Kaj želim povedati? Nič ni narobe s tem, da bomo dobili ta denar za raznorazne projekte, seveda ne. Toda moramo se zavedati, da bo vse to del dolga EU, ki ga bo naslednjih več deset let (!) nekdo odplačeval. Kdo?

Draga mladina,

vi ste tisti, ki utegnete to breme nositi. In še bolj naši otroci. In njihovi otroci. In ZATO je nujna reforma lastnih virov EU, o čemer bomo odločali ta teden na ‘mini plenarki’.

Med novimi lastnimi viri bi bili davek na plastiko, ogljični davek, digitalni davek. S tem bi se breme preneslo na onesnaževalce, digitalne velikane, korporacije, hkrati pa bi to lahko pozitivno vplivalo na njihovo delovanje.

Poleg tega bi EU dobila dodaten lasten vir prihodkov, ki ne bi bil odvisen od pogajanj voditeljev držav vsakih sedem let okoli proračuna. Čeprav je zamišljeno odplačevanje enkratnega dolga, bi lahko v prihodnosti financirali tudi druge programe ali imeli višji proračun, če bi od teh virov pritekalo več denarja.

Ni slabo, kajne? Naj se uresniči tudi v praksi.🤞

Irena

Februar 2021

Draga mladina,

tokrat se bom osredotočila na Sklad za okrevanje in odpornost (RRF*). O njem ste lahko prebrali že precej in ker ne dvomim, da ste, bom nadaljevala le z enim področjem. Tiče se sicer tudi mene, še bolj pa vas in tistih, ki jih sploh še ni na tem svetu: Naslednje generacije.

Ko mene (in najbrž večine vas) še ni bilo na tem svetu, leta 1987, so začeli predvajati eno serijo, ki so ji menda pripisovali malo možnosti za ‘veleuspeh’. Postala je prav to, brez nje pa bi bil svet definitivno revnejši. Naloga njihove vesoljske ladje Enterprise je pogumno iti “tja, kamor še nihče ni šel”. Seveda govorim o Zvezdnih stezah: Naslednji generaciji.

Zakaj, če sem napisala, da bom govorila o RRF? Zato, ker gre EU s tem skladom lahko “tja, kamor še nihče ni šel”, in ker bi bila brez njega – v tem primeru dobesedno – revnejša. Priložnost je zgodovinska, a sredstva bo treba izkoristiti smotrno.

Ukrepi morajo zagotoviti, da vpliv trenutne krize ne bo trajno vplival na naslednjo generacijo in da se generacijska vrzel ne bo poglabljala. To je jasno zapisano v uredbi. Že iz smernic pa je razvidno, da bodo morale države razložiti, kako bodo nacionalni načrti spodbujali politike za naslednjo generacijo.

Kaj glede tega počne slovenska vlada, trenutno ne ve nihče. Razen, kakopak, njih. Dejstvo je, da se bo s pomočjo RRF dalo storiti ogromno, ampak potrebna bo vizija. In če so Zvezdne steze znanstvena fantastika, mora biti naš načrt vse prej kot to!

*RRF: Recovery and Resilience Facility

Irena

Januar 2021

Dragi moji,

v decembrskem zapisu sem namreč napovedala, da se bom v januarskem na hitro ozrla na svoje delo v minulem letu. Ne glede na to, da od marca niti enkrat nisem šla v Bruselj (najbrž ena redkih poslancev, če ne celo edina), je bilo delovanje na daljavo kar pestro. Najprej se je bilo treba začeti privajati na novo realnost, nato na milijon in eno aplikacijo, predvsem pa – kot Evropski parlament – ugotoviti, kako pomagati v nastali situaciji, kolikor lahko. To smo tudi storili.

Največji dosežek EU kot take? Zgodovinski dogovor glede Sklada za okrevanje. Največji dosežek konkretno mojega dela? Postala sem članica kar štirih odborov, bila sem poročevalka v senci pri več kot desetih poročilih. In največji dosežek osebno? Nisem ‘odletela’. Ostajam taka, kot sem bila. S to razliko, da že mesece skoraj vedno lahko delam v trenirki. Ali, še bolje, pižami! 😉

Tako, zdaj pa še malo o sedanjosti. Za nami je že prva letošnja ‘plenarka’, kjer sem spregovorila o cepljenju. Cepila se bom takoj, ko se bom lahko, a to ne pomeni, da ta hip podpiram uvedbo “cepilnih potnih listov”, ko gre za nezdravstveni vidik. Prvič: Dokler ne omogočimo cepljenja vsem, ki to želijo, se nimamo kaj pogovarjati o tem. Drugič: Ne smemo diskriminirati tistih, ki se iz zdravstvenih razlogov sploh ne morejo cepiti!

Da ne bomo samo o resnih temah, bom tokrat končala z malo reklame. 😁 V januarskih Obrazih najdete moj daljši intervju. Marsikaj je povedano že z naslovom.

Bodite dobro!

(foto: osebni arhiv poslanke)

Irena

December 2020

Pa smo pri koncu 2020. Končno, kajne? Doslej ste najbrž že prebrali mali milijon čestitk, ki poleg tipičnih voščil tokrat seveda vsebujejo tudi, recimo temu ‘(ne)koronaželje’. Zato ne bom dolgovezila, povem pa, da tudi, kar se mene tiče, absolutno ni potrebe, da bi bilo prihodnje leto prav zelo podobno letošnjemu.

Kar se EU tiče, medtem vseeno upam, da smo se iz krize vsaj kaj naučili. Denimo, kako zares delovati solidarno in ne zgolj besedičiti o tej najpomembnejši vrednoti. Menim, da se je evropska solidarnost v dejanjih izkazala ravno te dni. Z začetkom množičnega cepljenja, katerega porazdelitev je – po zaslugi Unije! – enakopravna po vseh državah članicah. Da je bilo to sploh mogoče, pa se je v prvi vrsti vendarle treba zahvaliti znanosti: stroka je tista, ki je ta preboj omogočila. Za to jim moramo biti neizmerno hvaležni; kot tudi za to, da kljubujejo vsem teorijam zarote.

Ker mi počasi zmanjkuje dnevniškega prostora, se bom na svoje letošnje delo v Evropskem parlamentu ozrla v januarskem zapisu, preostanek tokratnega pa raje izkoristila za… Enega “srečn’ga pa zdrav’ga!”

Sklepam, da bo v prihodnjih dneh tudi ta stavek postal del na začetku omenjenega malega milijona čestitk, a če smo ga do zdaj uporabljali zlasti iz navade, sem prepričana, da ga bomo tokrat drug drugemu zaželeli bolj zares. Predvsem ZDRAV’GA!!!

Draga mladina,

vem, da vam gre vse skupaj že pošteno na živce, vsi komaj čakamo, da bo mimo, toda kljub temu vam bom napisala še to: Praznujte odgovorno. 🥂

Irena

November 2020

Draga mladina!

Upam, da ste dobro. Razmeram navkljub. Vem, da sem tako (najmanj) enkrat že začela en tak dnevniški zapis, toda žal trenutna situacija ne omogoča drugačnega, lepšega začetka.

Medtem je v Evropskem parlamentu za nami še en pester plenarni teden (seveda na daljavo). Z ne ravno prijetnimi temami, toda zato toliko pomembnejšimi. Med njimi je zagotovo ključno dogajanje okrog evropskega proračuna in sklada za ‘pokoronsko’ okrevanje v skupni vrednosti dobrih 1800 milijard evrov (da, gre za tisoč osemsto milijard evrov!), pri katerih še vedno ne vemo, kdaj bo ‘padel’ končni dogovor. Krivca za to sta veta Poljske in Madžarske. Zakaj? Zaradi zahteve, da se izplačila pogojujejo s spoštovanjem vladavine prava.

V bistvu že samo po sebi pove dovolj dejstvo, kateri dve državi (oziroma voditelja) blokirata dogovor. In enako velja za dejstvo, kateri premier jima pri tem “drži štango”. To dokazuje, do kam so nekateri politiki zmožni iti – samo zato, da zavarujejo svoje interese ali interese prijateljev. Na koncu bodo namreč – če dogovora ne bo (pravočasno) – kratko potegnili LJUDJE.

Po drugi strani pa verjetno poznate rek o politiki kot umetnosti možnega. Zato vendarle mislim, da bomo prišli do nekega dogovora. A že zdaj poudarjam: brez mehanizma glede vladavine prava ne bo šlo, ker nas v Parlamentu večina ne bo potrdila dogovora brez tega.

 P.S.: Od prihodnjega meseca dalje boste dnevniške zapise lahko spremljali na moji Facebook strani, kjer – poleg Instagrama in svoje spletne strani – tudi sicer redno objavljam informacije o svojem delu. Se beremo!

Irena

Oktober 2020

Živjo, draga mladina!

Ob trenutnih razmerah naj najprej zapišem, da resnično upam, da ste vsi dobro. V Evropskem parlamentu delo še vedno teče na daljavo, le da od prejšnjega tedna s pomembno novostjo. Končno so na daljavo mogoči tudi plenarni govori! Sama sem to priložnost izkoristila ob sprejemanju treh poročil Akta o digitalnih storitvah in tako – po več kot sedmih mesecih – le stopila v neposrednejši stik z institucijo in Brusljem; in to iz ljubljanske pisarne Evropskega parlamenta.

Seveda vseh teh opcij na daljavo ne bi bilo, če se ne bi pojavil COVID-19, ki nas je vse samo še bolj pahnil v digitalni svet. Zato menim, da je zdaj še toliko bolj nujno ta digitalni prostor primerno urediti.

Ne bom vas ‘gnjavila’ s tehnikalijami Akta, a zdi se mi prav, da vam na kratko predstavim vsaj bistvo. Nekaj tehnoloških velikanov namreč nadzoruje velik del naših življenj, a tudi ogroža demokratičnost naših družb. Digitalni svet, ki je pravzaprav velik, če ne že največji del naše realnosti, se vsakemu od nas prikazuje drugače; tako, kot nam ga na podlagi naših osebnih podatkov ponujajo algoritmi. Te sisteme se žal da enostavno manipulirati, širiti dezinformacije, prodajati nelegalne, škodljive izdelke… Zato z Aktom predlagamo jasna pravila za moderiranje vsebin na spletu, zahtevamo možnost pritožbenega mehanizma za uporabnike in človekov nadzor nad algoritmi. Samoregulacija platform ni dovolj, za svojo vlogo morajo prevzeti odgovornost! Ljudje moramo vedeti, kdo stoji za prikazovanjem vsebin na družbenih omrežjih, nad svojo identiteto pa moramo imeti nadzor MI.

(foto: EP)

Irena

September 2020

Ojla!

September je poleg dežja, sivine in mraza prinesel še nabito polne dnevne rede; tako na odborih kot na plenarnih zasedanjih Evropskega parlamenta. Še vedno sicer vse teče na daljavo, a to ne pomeni, da je dela kaj manj. Hkrati pa ga je veliko več (lahko) tudi doma.

S tem ne mislim na dobesedno doma, temveč na to, da je po mojem mnenju ta čas treba izkoristiti za čimveč terena doma, po Sloveniji, kolikor seveda dopuščajo razmere. In tako sem minuli teden organizirala okroglo mizo. O (ne)resnici, (dez)informacijah in (ne)kulturi. Z res odličnimi, vsebinskimi gosti, pa tudi z eno posebno gostjo: podpredsednico Evropske komisije Vero Jourovo.

Pozdravila nas je po videopovezavi in izpostavila prizadevanja na evropski ravni, da bi bilo tisto, kar vidimo, beremo in slišimo na spletu, bolj jasno in pregledno. Šele, ko veste, kaj kdo sponzorira, namreč lahko ocenite točnost informacije, kar je ključno.

Poleg medijske (in spletne) pismenosti je ključna tudi kultura. Kako doseči, celo zahtevati, celovito družbeno odgovornost, če pri večini tistih na oblasti, ki bi morali prvi biti zgled, ni niti osnovne politične odgovornosti? No, zame sicer ti ljudje so zgled. Zgled, kakšna kot političarka – in tudi sicer – ne želim postati.

Da ne bomo samo o slabem… Če smo že pri kulturi, vam želim sporočiti še, da smo končno potrdili resolucijo o kulturni obnovi Evrope, ki vsebuje konkretne predloge in možnosti pomoči kulturno ustvarjalnemu sektorju. Upam, da jo bo slovenski minister za kulturo ne le prebral, ampak upošteval.

*SSKJ: preg., govorjenje ima manjši vpliv, privlačnost kot dejanje

Irena

Avgust 2020

Draga mladina!

Upam, da ste vendarle uspeli tudi kaj uživati v poletju in iti kam na dopust. Ta mesec smo bili bolj dopustniški tudi mi, toda poletje bliža koncu. To za vas načeloma pomeni povratek v šolske klopi, za nas pa – po skoraj pol leta dela od doma – načeloma povratek v Bruselj in (morda tudi) Strasbourg. Sama sem se odločila, da bom vsaj prvi teden septembra še ostala doma, kljub temu, da bi se z diplomatskim potnim listom lahko izognila karanteni. Glede na trenutno epidemiološko sliko v Belgiji se mi namreč ne zdi vredno tvegati, saj bo naše delo v vsakem primeru še vedno potekalo na daljavo.

Nekako sem se že sprijaznila s tem, da se stanje lahko vsak dan spreminja, zato se pač tudi mi prilagajamo in odločamo sproti. Ne glede na to, od kod bom delala, bo dela ogromno. Čakajo nas poročila, ki jih moramo začeti sprejemati, ker že precej zamujamo; denimo pravica intelektualne lastnine za razvoj tehnologij umetne inteligence, Strategija EU za enakost spolov, evropsko podnebno pravo…

Medtem je (politično) pestro tudi doma, zato bi vam želela položiti na srce še nekaj. Ne želim se ponavljati, saj si moj zapis o tem, kdaj in kje se konča strpnost do nestrpnosti, lahko preberete na Facebooku, vam pa želim na tem mestu zapisati naslednje: Če na spletu naletite na sovražni govor, spregovorite o tem in/ali zadevo prijavite.

 Za konec pa mi dovolite, da vam zaželim še kar se da “normalno”, predvsem pa uspešno novo šolsko leto. Srečno!

(foto: osebni arhiv poslanke)

Irena

Julij 2020

Razmišljam… O čem naj pišem v tokratnem dnevniku? O evropskem proračunu vam bodo, sklepam, pisali ter razglabljali ostali kolegice in/ali kolegi. Jaz pa bom glede tega zapisala le, da je nedavni dogovor voditeljev držav članic EU – ki ga sicer moramo potrditi še v Evropskem parlamentu – resda zgodovinski, toda absolutno premalo ambiciozen. Namreč, s politiko ‘več z manj’ (več projektov z manj denarja) na dolgi rok ne bo šlo. Še manj bo šlo s koriščenjem evropskih sredstev in hkratnim neupoštevanjem temeljnih evropskih vrednot. Recimo… Vladavine prava.

Saj veste, na koga vse mislim v tem primeru, kajne? Ker gre za vzorce. In prav za te želim izkoristiti preostalih 130 besed. O vzorcih je, na primer, minuli teden v svojem vrhunskem govoru med drugim pripovedovala demokratska kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez (znana tudi kot AOC). Če si videoposnetka njenega odziva na “opravičilo” republikanskega kolega Teda Yohoja še niste pogledali, priporočam. O seksizmu. Nezmožnosti priznanja, nespoštovanju drug(ačn)ih, “vzgoji” in “tradicionalnih vrednotah”. O primitivizmu in egocentrizmu. Mogoče, samo mogoče, zasledite kakšen vzorec…

…In medtem enako priporočilo velja za Orwellov roman 1984. Čeprav ni ravno poletno lahkotno branje, vem, a sama ga ravno te dni (spet) berem. Če ga kdo od vas še ni prebral, priporočam. No, pa tudi, če ste ga že, priporočam. O želji po nazdoru. Potenciranju izrednih razmer, sprenevedanju, manipulaciji in – najpomembnejše – posodabljanju preteklosti. Mogoče, samo mogoče, zasledite kakšen vzorec…

Dragi bralke in bralci,

družba 21. stoletja ne potrebuje teh slabih vzorcev. Potrebuje dobre vzore.

(foto vir: EP/ Mathieu Cugnot)

Irena

Junij 2020

Minuli teden smo imeli plenarno zasedanje na daljavo, četrto zapored. Vendar je bilo tokrat nekako bolj običajno, bolj “strasbourško”. Z drugimi besedami: na dnevnem redu je bila – poleg seveda COVID-19 in ukrepov v zvezi s tem – še paleta preostalih, različnih tematik. Zato se v tem dnevniku lahko končno tudi vsebinsko osredotočim na kaj drugega… In to bodo dezinformacije.

Dezinformacije so problematične vedno, ne le zdaj. A, roko na srce, praktično nemogoče je razviti mehanizem za razločevanje verodostojnosti informacij. Pravica do svobode govora mora biti spoštovana, kar pa otežuje omejevanje dezinformacij, ki so mnogokrat podane v obliki mnenja. Zato je ključna kritična pismenost: previdnost in izobraženost pri sledenju informacij vsaj do mere, ko smo sposobni razlikovanja med informacijo in mnenjem. Hkrati je pomembno poznati vir. Če veš, od kod informacija prihaja, lažje oceniš njeno (ne)verodostojnost.

Zakaj pišem o tem? Ker smo med drugim na zasedanju dali zeleno luč posebnemu parlamentarnemu odboru, ki bo ustanovljen predvidoma jeseni in se bo osredotočal tudi na dezinformacije. Ta odbor je bil sicer več kot potreben že zdavnaj, toda bolje pozno kot nikoli, kajne?

*Takoj po evropskih volitvah se je na Twitterju (kakopak) pojavil “vic” (berite: dezinformacija), v katerem je v glavni vlogi moja malenkost, ki naj bi dejala, da se veseli odhoda v Bruselj, ker še nikoli ni bila na Nizozemskem. To se seveda nikoli ni zgodilo, česar pa moji Twitter “oboževalci”, tudi po enem letu, ne morejo preboleti. 😬

Lepe in sončne počitnice! 😎

(foto: osebni arhiv poslanke)

Irena

Maj 2020

Dragi ‘moji’.

V dosedanjih poslančevih dnevnikih nas vseh osem piše le o trenutnih razmerah. Ker pa sem sama prejšnjič izrazila upanje, da bom naslednjič lahko pisala še o čem drugem, sem se zdaj kar odločila: Ne bom samo upala, ampak bom – teh 190 besed, kolikor jih imam še na voljo 😆 – izkoristila za to, da namensko sploh ne omenim besed(n)e (zveze), ki jo slišimo, kaj pa vem, nekje 39583-krat na dan. 🙄

Skratka… Maj je bil zame dokaj pester; glede na situacijo, seveda. Z ekipo se te dni ukvarjamo zlasti z Digitalnim storitvenim aktom, saj sem poročevalka v senci za tri mnenja v zvezi z njim. Smo še bolj na začetku, zato vam bom kaj več napisala v prihodnjih mesecih. Hkrati so/ste 😄 mi kar nekaj dela dali še srednješolci z raznoraznimi vprašanji. Vam moram priznati, da sem bila noro vesela slehernega. Zelo rada se namreč posvetim pisnim odgovorom, zanje si lahko vzamem več časa in jih oblikujem v svojem stilu; tako, da je takoj jasno, da so moji, osebni.

Bom še tokratni zapis končala bolj osebno. Danes je točno leto dni od evropskih volitev. Dobro leto dni od moje obljube, da nikoli ne bom pozabila, kdo sem, od kod prihajam, kaj so moje vrednote in koga zastopam. Od takrat se je sicer res spremenilo neverjetno veliko, ampak to, da bi pozabila karkoli od naštetega, se ni. In ne bo.

Drž’te se! Pa pošljite (še) kakšna vprašanja, če jih imate. 😉

(foto: osebni arhiv poslanke)

Irena

April 2020

Toliko se dogaja, da ne vem, kje začeti. 😂

Šalo na stran, resnično je že kar hudo, da se še vedno težko govori o čemerkoli drugem, medtem ko o zadevah glede korone verjamem, da veste vse in še več. Prepričana sem, da veste tudi, da nobena evropska ustanova ne počiva. Tudi mi, evropski poslanke in poslanci, pač na daljavo delamo vse, kar lahko, za soočanje s situacijo. Tako kot na marčevskem smo tudi na aprilskem zasedanju sprejeli več ukrepov, podobno bo – sklepam – sledilo maja.

Se pa zadnje čase vedno bolj sprašujem (in verjetno nisem edina), kako bo videti vse skupaj čez, ne vem, mesec, dva, tri? Ko nas bodo spet “spustili ven”, na druženja, potovanja, delo v (kolikor toliko) normalnih pogojih? Se bomo res kaj naučili iz vsega tega? Ali bo na koncu ne le vse tako, kot je bilo, ampak še huje? Par dni nazaj sem zasledila intervju enega italijanskega pisatelja, ki se boji, da bo strah minil, preden bi nas spodbudil k (nujnim) spremembam…

Kaj naj vam rečem? Bi vam morala natresti tiste tipične floskule, kaj vse bo in ne bo in zakaj, ker naj bi mi, soodločevalci, kaj več vedeli? Ne. Vsaj trenutno temu ni tako. Imamo pa takih vsevednežev več kot preveč, to je pa dejstvo. 😉 Sama se tega ne grem in si niti ne upam napovedovati ničesar. Upam pa, da bom naslednjič lahko pisala še o čem drugem. Želim vam razmeram prilagojen, toda vseeno čudovit mesec maj!

Irena

Marec 2020

Danes je sreda, 63. marec 2020.  Tako nekako se najbrž počutimo te dni, kajne? Vsi imamo ‘poln kufer’ tega hudičevega virusa in strogega omejevanja vsega mogočega, prej samoumevnega. ‘Poln kufer’ tega, da poslušamo, beremo, gledamo in se konec koncev tudi sami (hote ali nehote) pogovarjamo večinoma le o COVID-19. Žal…

Ne, ne bom pametovala, kaj morate in česa ne smete. Tisti, ki razumemo ali (vsaj) poskušamo razumeti, upoštevamo napotke in ukrepe. Tistim, ki jim pa še vedno ni jasno, se po mojem mnenju ne bo dalo dopovedati prav veliko (več).

Kaj medtem počne EU? Verjamem, da se to marsikdo sprašuje. Upravičeno? Absolutno. Kar se Evropskega parlamenta tiče, vam lahko povem, da smo na izrednem zasedanju 26. marca, ki je prvič doslej teklo na daljavo, sprejeli ukrepe, ki med drugim namenjajo denar za boj s to krizo.

Jasno je, da bodo sledili novi ukrepi. Upam, da čimprej. Upam pa si tudi trditi, da nihče, ampak resnično nihče, ni bil pripravljen na to, da bo svet obrnjen na glavo. Kako iti preko ozkoglednosti, sebičnosti in predvsem občutka negotovosti pri boju proti nečemu, kar se požvižga na meje, rase, porekla, narodnosti, politična, verska in druga prepričanja?

Vsak, ki lahko pomaga, bi moral pomagati. Žal ni vsak človek Človek… A hkrati menim, da marsikdo niti človek ni. Izkoriščanje situacije je vse prej kot človeško.

Končala bom optimistično – z upanjem, da bom naslednjič pisala o čem lepšem.

Ostanite zdravi, ostanite doma in (p)ostanite ljudje!

Irena Joveva

Dobrodošli na spletni strani poslanskih dnevnikov. Te zanima kaj sploh počnejo evropski poslanci? Kakšno je njihovo stališče o aktualnih tematikah? Vse to in še veliko več izveste tukaj!

Tukaj namreč evropski poslanci mesečno poročajo o svojem delu v Evropskem parlamentu in ohranjajo stik z vami.

Veliko užitkov ob branju!