Prostovoljstvo je zagotovo eno najlepših in najbolj dragocenih vrednot naše družbe. In četudi na prav vsakega, ki svoj čas in znanje nesebično deli drugim in po svojih močeh prispeva k bolj solidarni družbi, čistemu okolju, zaščiti živali ipd., gledamo kot na superjunake, intervjuji s prostovoljci in prostovoljkami z vseh koncev države potrjujejo, da je lahko takšen junak ali junakinja prav vsak. Za Regionalno stičišče NVO Podravja je spregovoril 31-letni prostovoljec Izak Pučko iz Maribora.
Izak Pučko je simbol predanosti, ki se razteza od gasilskih intervencij do preventivnega dela na glasbenih festivalih. Prostovoljec je postal že kot otrok, svojo pot pa je začel v Prostovoljnem gasilskem društvu Kamnica, kjer je še danes aktiven – ne le kot operativni gasilec, temveč tudi kot mentor mladim. Ob tem že šest let soustvarja tudi terenske aktivnosti pri Drogartu v Mariboru, kjer informira mlade o zmanjševanju tveganj pri uporabi alkohola ter ostalih psihoaktivnih substanc in spolnem zdravju. Njegovo prostovoljstvo ni zgolj pomoč – je način življenja, ki rešuje življenja.
1. Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.
Jaz vedno pravim, da imamo vsi na razpolago enako časa. Razlika je le v tem, kako si ga razporedimo. Res je, da včasih trpijo odnosi ali kariera, ampak ko je prioriteta pomoč sočloveku in tvoj doprinos dobrega svetu, potem ni toliko pomembno, če oziroma da bi delal za denar.
2. Sicer si po poklicu računalniški programer – je klic po prostovoljstvu močnejši?
Ja, prostovoljstvo je toliko bolj zadovoljujoče. Bolj me izpolnjuje, ko vidim, da človeku pomagam, ko sem v stiku s človekom. Pri programiranju nimam občutka, da sem naredil svet lepši. Navsezadnje gledam v ekran in nimam nekega zavedanja, da sem ob tem naredil kaj dobrega za svet. Pri prostovoljstvu pa je ta občutek vselej prisoten.
3. Včasih še samega sebe presenetim – nisem si mislil, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.
To je tudi en pozitiven aspekt tega, da se postavljam v različne krizne situacije. Dostikrat delamo na terenu in smo podvrženi zelo riskantnim pripetljajem. Hitro se situacija lahko obrne in nastane panika. Ugotovil sem, da v takih situacijah najbolj blestim. Ko vsi pričnejo paničariti, smo mi tisti, ki ostanemo mirni.
Foto: Izak Pučko (levo) – osebni arhiv
4. Meniš, da je temu tako ker imaš že vse to v sebi ali si ta notranji mir v kriznih situacijah pridobil z večletnimi izkušnjami?
Eno in drugo, ampak morda v največji meri zato, ker se ves čas postavljam v take situacije in si tako pridobivam bogate izkušnje. Tovrstne situacije me vedno znova testirajo.
5. Odkar sem prostovoljec/-ka, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.
Ne bi rekel ravno znanje, prej veščine. Znanje je precej specifična beseda. Včasih podvomim v svoje znanje in pomislim, da strokovnjak na tem področju ravno nisem. A ko sem v določeni situaciji, včasih samega sebe presenetim, koliko stvari dejansko vem. Potem so tukaj še veščine, ki sem jih omenjal že prej, in sicer da znam ostati miren v krizni situaciji; da znam celotno energijo kaosa in ves adrenalin pretvoriti v nekaj nadvse koristnega. Kriza zame ni ovira, prej bi rekel, da me predrami in prisili v še bolj efektivno delovanje. Takrat naenkrat vem več, ko sem mislil, da vem. Največkrat gre za avtomatizem.
6. Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!
Jaz tukaj nisem najboljša rezprezentacija tega, ker se rad res veliko pogovarjam in sestankujem. Kar morda tudi ni najbolje za samo organizacijo. Bolj kompleksni, kot so sistemi, več je birokracije … Ob tem začenjamo pozabljati na to, kar je zares pomembno – da smo na terenu, v stiku z ljudmi, ne pa da sedimo v pisarni in se pogovarjamo. Včasih se moramo načrtno opominjati, kaj je zares pomembno. Sam vidim problem pri vseh organizacijah, saj so vodje slednjih tisti, ki imajo največ izkušenj, ampak hkrati izgubijo stik z ljudmi. Pišejo poročila, prevzemajo vso možno birokracijo. Dejansko pa so zelo usposobljeni in bi lahko na terenu veliko dosegli. Na Drogartu sem del skupine, ki skrbi za dobrobit ekipe. Dobro psiho(fizično) stanje članov organizacije je zelo pomembno, zato tudi mi skrbimo drug za drugega … zato imamo razne piknike, srečanja članov, t. i. teambuilding – to je odličen način za dobre odnose in medsebojno skrb, zlasti v rizičnih okoljih in situacijah, s katerimi se soočamo. Pomembno je, da se lahko zanesemo drug na drugega, zlasti ko pride do krizne situacije.
Foto: Drogart
7. Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet delam.
Prostovoljstvo te praktično zasvoji. Ko si enkrat notri, je težko iti proč. Odličen občutek je, ko vidim vse te zadovoljne ljudi … To je velik vir zadovoljstva. Ko se zavem, da sem velik člen organizacije, ko sem nepogrešljiv. V službi nimam nikoli tega občutka. Vsak člen je zelo pomemben. Obstaja notranje zavedanje, da če odidem, bo trpela organizacija in drugi ljudje. Ta občutek krivde me ne pusti, da bi šel stran. Vedno sem govoril – prostovoljstvo je v bistvu privilegij. Potrebuješ čas, znanje, saj prostovoljstvo terja tudi veliko znanja, opravljenih izobraževanj, usposabljanj. Obenem pa potrebuješ tudi denar za preživetje (iz drugih virov).
8. Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.
Definitivno je to ena od mojih supermoči. Navsezadnje sem prostovoljec na področjih, ki ne sodijo v okvir mojega poklica. V življenju nenehno žongliram z različnimi znanji.
Foto: Drogart
9. Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležen/-na.
Tako bom rekel – pridejo časi, ko moraš za vikend nekaj oddelati in si rečeš pa ne že spet … spet bom zaseden … ko pa to dejansko opravim, sem vedno hvaležen. Nikoli mi še ni bilo žal, da sem “zapravil” vikend.
10. Nikoli ne bom pozabil dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.
Najbolj sem si zapomnil dogodek pri gasilcih v letu 2022, in sicer požar na Krasu, ko so tudi nas aktivirali. Jaz sem bil v prvi ekipi in bili smo premalo pripravljeni, nismo vedeli, kaj nas čaka. Bil je dosti večji obseg od pričakovanega. Odprlo mi je oči, kakšne razsežnosti lahko ima takšna naravna katastrofa. Lahko bi jo preprečili in omejili, če bi bili bolje pripravljeni. Ljudje pa se vojskujemo drug proti drugemu in ukvarjamo z minornimi problemi, ki jih ustvarjamo sami. A ni dovolj že to, da se moramo boriti proti sami naravi oz. da slednjo rešujemo?
Foto: Izak Pučko (osebni arhiv)
11. Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.’
Tudi če pomagam 100 ljudem in ti to pove le en sam, je to vse, kar rabim. To je vredno več kot katerakoli plača.
12. Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtoval/a, postalo del mene.
Ja, definitivno. Je edina stalnica, ki mi je sledila vso življenje. Interesne hobije sem že vse dvakrat menjal, ampak prostovoljstvo je edina konstanta, ki me spremlja skozi življenje, že od malih nog.
Foto: Izak Pučko (osebni arhiv)
13. Moje prostovoljstvo je včasih komedija, drugič tragedija, večino dni pa španska telenovela.
To pa je itak »lajf«. Ko je nekaj del tvojega življenja v tako širokem spektru, je mogoče vse. Včasih je kakšna drama izven organizacije, včasih znotraj, včasih narediš nekaj zelo narobe, včasih zelo prav. Tu se razvije cel spekter čustev. Pomembno je, da se od vsega nekaj naučiš in greš dalje.
14. Včasih ne morem vsega dela opraviti sam, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.
Ja, vsekakor. Dela je vedno več, kot je na voljo ljudi. Delo se vedno najde, sploh pri prostovoljstvu. Vsaka pomoč pride prav.