O smrti in umiranju ljudje neradi govorimo, a prav v teh trenutkih sočutje in bližina največ pomenita. V novičniku Regionalnega stičišča NVO Podravja smo se tokrat pogovarjali z Mirjano Mladič, dolgoletno prostovoljko Slovenskega društva Hospic, enote Maribor, ki nesebično pomaga umirajočim bolnikom, njihovim svojcem ter žalujočim otrokom, mladostnikom in odraslim. V intervjuju je opisala, kako jo je osebna izkušnja pred desetimi leti pripeljala na pot prostovoljstva.
Mirjana Mladič (desno) // Foto: Hospic
Kako ste se prvič srečali z organizacijo Hospic – kaj vas je pritegnilo k prostovoljstvu prav na tem področju?
Pred desetimi leti je hudo zbolel moj mož. Še danes sem hvaležna najini skupni osebni zdravnici, ki je na podlagi lastne podobne izkušnje pokazala izjemno razumevanje in empatijo ter mi dala nekaj zelo koristnih nasvetov. Eden od njih je bil: »Povežite se s Hospicem in ne čakajte do konca.«
Šla sem na pogovor v Območni odbor Hospica Maribor, ne da bi vedela, kaj naj pričakujem. Z veliko sočutja so mi razložili, kako poteka proces sodelovanja. V naslednjih mesecih smo se zelo povezali, Hospic je bil moja trdna opora, rama, na katero sem se vedno lahko naslonila. Tisti večer, ko se je mož poslovil, smo bili skoraj vsi najožji družinski člani ob njem. Sledili smo navodilom, kaj narediti, ki smo jih dobili od Hospica. Za vse nas je bila to globoka in pomembna izkušnja. Ko se je mrliški oglednik usedel, da bi izpolnil zapisnik, me je pogledal in vprašal: »Imate vi Hospic v hiši?« Potrdila sem, on pa je pogledal kolega in mu samo pokimal, češ, vidiš? Po tej izkušnji sem se odločila, da bom, ko bom sama v pokoju, tudi jaz prostovoljka pri Hospicu.
Se spominjate svojega prvega obiska ali stika z osebo v paliativni oskrbi? Kakšna je bila vaša notranja izkušnja?
Vstop v prostovoljsko delo pri Hospicu poteka postopoma, po vnaprej določenem postopku. Preden začneš delati z uporabniki, mine vsaj 6 mesecev, v katerih spoznavaš druge vidike prostovoljskega dela v društvu in opraviš Začetno usposabljanje za prostovoljce, ki traja 2,5 meseca. Zaenkrat sem začela delati z mojo prvo uporabnico. Na prvi obisk gremo kot prostovoljci vedno v spremstvu koordinatorke, zaposlene pri Hospicu. Na tem obisku sem bila bolj opazovalka kot sogovornica, a je bila izkušnja zelo pozitivna, dobro sem lahko začutila gospo, občutek sem imela, da se bova lahko povezali. Zaenkrat so nadaljnji obiski te prvotne občutke potrdili, z gospo imava veliko skupnih točk in veliko tem za pogovor. Zasluga za to gre predvsem izkušenim sodelavkam iz Hospica, ki znajo oceniti, kateri prostovoljec ali prostovoljka bi bil najprimernejši za katerega uporabnika.
Podelitev certifikatov o opravljenem začetnem usposabljanju za prostovoljce // Foto: Hospic
Kaj vam osebno pomeni prostovoljsko delo pri Hospicu? Kaj vam daje?
Prostovoljsko delo pri Hospicu je v prvi vrsti osebni razvoj. Delo, komuniciranje z uporabniki v takih čustveno močnih situacijah kot so težka bolezen, umiranje, smrt, žalovanje je drugačno, visoko empatično, lahko bi rekla, da je to visoka šola sočutne komunikacije in tega se je potrebno naučiti. Slovensko društvo Hospic prostovoljcem daje veliko opore, znanja, veščin na tem področju in nas vodi na poti razvoja.
Zelo pomembno se mi zdi, da s svojim delom podpiramo ljudi, ki so v velikih čustvenih stiskah, strahu, nimajo dovolj (ali pravih) informacij, o temah, povezanih z umiranjem, smrtjo in žalovanjem se večina noče, ne zmore ali ne zna pogovarjati in tako bolniki kot žalujoči praviloma ostanejo sami s svojo stisko, žalostjo, izgubo. V Hospicu pravimo, da dodajamo življenje dnevom. Bolnikom pomagamo, da čim dlje ohranijo svoje dostojanstvo, da se poslovijo po možnosti doma, da lahko uredijo svoje odnose, kadar to potrebujejo. In občutek, da sem kot prostovoljka lahko del tega pomembnega procesa, je neprecenljiv.
Na drugi strani pa je pomemben del našega dela tudi ozaveščanje javnosti, družbe o tem, da moramo spremeniti svoj odnos do zaključka življenja, da se moramo znati o tem pogovarjati, da se je potrebno soočiti z minljivostjo (tudi lastno). Vse te teme so pogosto in še vedno tabu.
Katera naloga ali vloga vam je kot prostovoljki najbližja? (Pogovori, prisotnost, spremljanje, pomoč v ozadju …)
Moja prvobitna želja po pristopu k Hospicu je bila spremljanje in to sedaj tudi počnem. Že pred tem sem imela veliko lastnih tovrstnih izkušenj in spoznala sem, da lahko ljudem nekaj dam, ponudim, pomagam (bi pa za nazaj marsikaj naredila drugače, zdaj ko sem se seznanila s hospičevim pristopom).
Zelo pa sem se našla tudi v delu na področju detabuizacije, saj sem spoznala, da je to najpomembnejši način, da več ljudi spozna Hospic in njegovo delo (tudi na tem področju vlada še veliko neznanja in nepoznavanja) in se potem takrat, ko potrebujejo podporo, obrnejo na nas. Moto Hospica je: Tu smo, ko nas boste potrebovali.
Je bil kak poseben trenutek, ki vas je posebej ganil ali vam ostal v spominu?
Kot relativno “mladi” prostovoljki mi še ni uspelo zbrati veliko takšnih trenutkov, me je pa ganilo, ko mi je uporabnica, ki sem jo vprašala, če ima še kakšen cilj pred sabo, rekla: “Rada bi še malo živela.” V spominu mi je ostalo tudi, kako smo se “sošolci” na začetnem usposabljanju preko vaj povezali, delili veliko zelo osebnih stvari, čeprav je usposabljanje potekalo virtualno. In čeprav sem o skoraj vsaki temi nekaj vedela, so me naši predavatelji vedno presenetili.
Kako se spopadate z izzivi čustvene bližine in minljivosti, ki ju prinaša to delo?
Doslej še nisem nikogar spremljala tako dolgo, da bi bila v situaciji, ko bi se takšen izziv pojavil. Imam pa lastne izkušnje o spremljanju najbližjih pri njihovi zadnji poti, ki se med seboj kar precej razlikujejo. Ni bilo vedno lahko, vedno je bilo veliko žalosti in manj prijetnih čustev, a so me ravno te izkušnje opolnomočile, da menim, da sem pripravljena za takšno delo v Hospicu. Zdi se mi tudi, da smrt in minljivost sprejemam z manj strahu kot ljudje, ki jih poznam.
Kaj bi želeli sporočiti ljudem, ki o prostovoljstvu razmišljajo, pa jih je morda strah bližine smrti?
Rojstvo je začetek življenja, smrt je njegov zaključek. In če smo rojstvo skoraj preveč potisnili v območje “javnega”, smo na drugi stran smrt povsem izrinili. Včasih so ljudje umirali doma, v krogu svojih domačih. Pogosto so se od njih poslovili tudi vsi sosedje. Po smrti so ležali še nekaj dni v domači hiši in tja so se od njih prihajali poslavljat, domači pa so bedeli ob pokojniku. Pogreb je bil zaključno dejanje tega slovesa. Bilo je dovolj časa za žalovanje. Ali ne bi obrnili procesa in smrti s spoštovanjem namenili mesto, ki ji pritiče? S tem si bomo olajšali tudi žalovanje. In slej ko prej se bo vsak od nas srečal s smrtjo, čisto na koncu tudi z lastno. Manj se bojimo nečesa, kar poznamo. Spoznajmo torej tudi smrt.
Kaj vas še vedno motivira, da ostajate del te zgodbe?
Glede na to, da sem komaj pošteno začela delati kot prostovoljka pri Hospicu, mi motivacije za delo niti najmanj ne manjka. Vidim, koliko vsega nas še čaka, da bomo zadnjim dnevom življenja vrnili dostojanstvo, obvladali trpljenje, izživeli žalost in žalovanje. Motivov je več kot dovolj. Ker že nekaj let delam kot prostovoljka tudi pri društvu UP-ornik, vidim tudi možnosti za sodelovanje obeh društev.