V oktobrskem novičniku Regionalnega stičišča NVO Podravja smo spregovorili s 26-letno Saro Irman Kolar, koordinatorico dejavnosti na terenu na Zvezi prijateljev mladine Maribor (ZPM). Sara je svojo pot na ZPM pričela z prostovoljstvom, ko je otroke prvič pospremila na letovanje v Poreč. Po petih letih prostovoljstva se je novembra 2024 na ZPM tudi zaposlila. Poleg redne zaposlitve je tudi predsednica Akademskega pevskega zbora Maribor.
FOTO: Sara Irman Kolar – ZPM (osebni arhiv)
Se lahko za začetek na kratko predstaviš? Kaj obsega tvoje delo na ZPM?
Moje delo obsega koordinacijo prireditev, kot je prihod Dedka Mraza, pustovanje, organizacija aktivnosti med poletnimi počitnicami (delavnice, izleti ipd.), programi za mlade (soba pobega, DUMplac …). Potem so tukaj tudi razni natečaji, delo s prostovoljci, promocija naše organizacije. Pri vseh teh aktivnostih in dogodkih potrebujemo tudi prostovoljce in tukaj se potem dopolnjujeva s sodelavko Kornelijo Kaurin, našo koordinatorko prostovoljcev. Naših programov brez pomoči prostovoljcev namreč ne moremo izvajati.
Kako se spominjaš svojih prvih korakov pri ZPM Maribor? Katera prostovoljska izkušnja te je najbolj zaznamovala?
S prostovoljstvom sem se prvič srečala v 3. letniku fakultete, saj sem želela čim več delati z otroki in pridobiti nove izkušnje. Spomnim se prvega razgovora s pedagoško vodjo za izbor na letovanje v Poreč in vseh pripravljalnih sestankov. Tisto letovanje mi je dalo največ doslej … Res neverjetna izkušnja, ki sem jo potem vsako leto le še nadgrajevala.
Kaj te je takrat pritegnilo k prostovoljstvu?
Glede na to da sem študirala likovno pedagogiko, je bilo delo z otroki v bistvu že sestavni del mojega poklica. Z organizacijo dogodkov in z otroki sem se precej ukvarjala že prej, tako da sem slednje želela samo še nadgraditi. Poleg ljubezni do otrok je moji odločitvi botrovala še ljubezen do druženja z ljudmi in potovanj, želja po novih izkušnjah, osebni rasti …
FOTO: Sara Irman Kolar – ZPM (osebni arhiv)
Kako se je skozi leta tvoj pogled na prostovoljstvo spreminjal?
Najprej sem bila na letovanjih vzgojiteljica (prostovoljka) in prostovoljka varstva v Domu ustvarjalnosti mladih (DUM), kjer smo izvajali počitniško varstvo za otroke. Tri leta pozneje sem napredovala v pomočnico pedagoškega vodje, s čimer se je moja funkcija in odgovornost nekoliko spremenila oz. nadgradila. Vsako leto sem pridobila nove izkušnje, nov zagon z željo, da želim poletje preživeti s temi otroki in s to družbo. Konec koncev sem se veselila tudi ponovnega druženja z vzgojitelji, ki sem jih spoznala na letovanjih. S prevzemom nove vloge sem dejansko prevzela še vso organizacijo. Če greš na letovanje kot vzgojitelj, vidiš letovanje z drugimi očmi. Imaš druge odgovornosti, se razvijaš v drugih sferah. Zdi se mi, da sem v tej novi poziciji potem pridobivala vedno več znanja o sami organizaciji. Nadgradnja, da sem se kasneje zaposlila, pa je potem razkrila še dodaten vidik, ki mi je bil skrit tudi kot pedagoški vodji.
Kakšna pa je razlika v samih odgovornostih, ki si jih prevzemala prej in ki jih prevzemaš zdaj? Je sedaj recimo prisotne več papirologije?
Ja, sedaj je seveda težje, bolj naporno, je tudi dosti večja odgovornost. Po drugi strani pa mi moje delovno mesto še vedno omogoča obiskati teren in tudi v praksi izvajati svoje delo, da dejansko vidim, kje bi se dalo še kaj izboljšati. Tako da moje delo sedaj ni povsem statično ali duhamorno. A brez papirologije seveda ne gre, to je treba pač vzeti v zakup. Seveda pa se s sodelavci pri organizaciji dopolnjujemo, kljub temu, da je vsak odgovoren za svoje dejavnosti (letovanja, bralna značka, mladi za napredek Maribora ipd.)
Zdi se, kot da za vse to potrebujete res veliko zaposlenih – koliko vas pravzaprav je?
Skupaj s tehničnim osebjem nas ni več kot 12. Programsko nas tako ni prav veliko, zato nam pride prav vsakršna pomoč, a s tem so seveda povezane finance.
Kaj si se o sebi naučila skozi prostovoljstvo?
Na vse skupaj sem začela gledati še s širšimi očmi. Najprej so moje določene sposobnosti ali karakteristike videli drugi, sama pa se jih morda še nisem toliko zavedala. Pri sebi sem recimo odkrila voditeljske sposobnosti, prezenco, sposobnost vodenja, odnosov z ljudmi … Ko greš izven cone udobja, o sebi odkriješ veliko novih stvari. Hkrati ti to okolje dopušča, da si lahko pristen. Otroci to zelo cenijo in ti tudi dajo najboljšo povratno informacijo, ki nikoli ni obsojajoča. Pred otroki se ne moreš pretvarjati, saj te hitro ”pogruntajo”. Treba je biti pristen, iskren, včasih malo ”odštekan” in nor, da tudi otroke malo motiviraš – nekateri so namreč že precej v svetu odraslosti, zato jih moramo motivirati, da se bolj odprejo in v sebi najdejo iskrico.
Se spominjate tudi kakšnih bolečih izkušenj, recimo ob delu z ranljivimi skupinami?
Absolutno boleče je poslušati zgodbe nekaterih otrok. Ko se otroci počutijo varne, se namreč odprejo in nam povedo marsikaj o svojem življenju, družini in življenjskih okoliščinah, ki velikokrat niso tako rožnate. Zato bi dal takšnim otrokom še več, zato greš včasih tudi preko sebe. Takrat se pri sebi vedno zamislim, kako nam res nič ne manjka, kako smo lahko zadovoljni, da imamo streho nad glavo, hrano in vse dobrine, ki jih jemljemo za samoumevne. Vsako leto se pojavi kakšna takšna stiska. Za tovrstne primere imamo poseben pravilnik, kako ukrepati naprej. Ta pravilnik si vsako leto znova preberemo, da si osvežimo spomin.
Kako ti je prostovoljska izkušnja pomagala razviti veščine, ki jih zdaj uporabljaš kot zaposlena pri ZPM?
Ker sem se bila prisiljena preizkušati v različnih vlogah, sem definitivno pridobila na samozavesti. Sedaj recimo lažje pristopim do ljudi, z njimi lažje komuniciram. S tem se pridobila tudi ogromno novih poznanstev in možnosti povezovanja. To socialno mrežo sem si zgradila že kot prostovoljka, kar mi sedaj vsekakor pomaga. Poznanstva in mreženje, to je ena sveta zadeva. Zlasti v zadnjem letu je ta precej zrastla.
FOTO: Sara Irman KOlar – ZPM (osebni arhiv)
Kako pa si doživela ta prehod od prostovoljke do sodelavke?
Ta prehod je bil dokaj enostaven za vse, tako zame kot za organizacijo, ki sem jo že dobro poznala. Tudi preostalim zaposlenim je to pomenilo en dodaten plus … Navsezadnje sem bila v delo že utečena in me ni bilo treba povsem na novo uvajati. Smo velika organizacija z ogromno dogodki. Če bi prišel nekdo zunanji, ki nima teh izkušenj in vrednot, ki jim sledimo, bi se težje vključil. Neka novost, svežina, je sama po sebi sicer super, a po drugi strani sem kot prostovoljka pridobila določene izkušnje in opazila možnosti za izboljšave, ki jih lahko sedaj udejanjim. Tako sem točno vedela, v kakšno okolje stopam, kdo bodo moji sodelavci. In slednji so me tudi zelo lepo sprejeli, mi vedno nudijo podporo. Do moje zaposlitve je tako prišlo kar čez noč, po enem klicu … sledil je razgovor in akcija. Kar takoj sem padla v projekt, ko sem pričela z izvajanjem enega natečaja, sledil pa je Dedek Mraz – praktično največji projekt leta. K sreči so bili vsi, s sekretarjem vred, zelo uvidevni in v veliko pomoč in je vsak prispeval svoj košček, da sem lažje opravljala svoje delo.
Če smo iskreni, pustovanja ni drugih aktivnosti v mestu brez vas ne bi sploh imeli.
Sigurno ne bi imeli nič proti, če bi povorko kdaj (so)organizirala tudi občina in če bi s strani slednje pridobili več podpore. Sama organizacija za nas ni tak problem, kot pa same finance, prostor, dovoljenja, papirologija, ki je marsikdo ne vidi in včasih zadevo kar malo zagreni. Ne vem, če se občina zaveda, da brez nas pustovanja v mestu sploh ne bi bilo. Zdi se, da smo jim postali nekako samoumevni in da se ne zavedajo, kaj lahko izgubi mesto kot tako, če naših dejavnosti več ne bomo mogli izvajati.
Koliko prostovoljcev je v vaše ključne programe vključenih vsako leto?
V Mariboru jih je za programe poletnega varstva, prihod Dedka Mraza, pustovanje, Tedne otroka ipd. navadno okoli 40. Posebej za letovanje pa jih je praviloma okoli 200. Med našimi prostovoljci se najdejo tako osnovnošolci kot upokojenci. Naši najmlajši prostovoljci so še otroci, hodijo v osnovno šolo. Našemimo jih v gozdna bitja, ki Dedka Mraza spremljajo po šolah in vrtcih. Zdaj ko je Teden otroka, je z nami 10 do 15 prostovoljcev. Vsak dan znova pripravijo prizorišče, postavijo mize in delavnice. Lahko bi imeli najbolj vrhunsko organizacijo, ampak brez prostovoljcev programov ne bi mogli izvajati. Včasih se mi zdi, da smo že tako močno vpeti v samo organizacijo, da se tem prostovoljcem pozabimo dovolj zahvaliti. Trudimo se sicer, da jim omogočimo čim boljše pogoje za delo, ki ga opravljajo. So zlata vredni.
Kako bi opisala vpliv prostovoljstva na tvoje osebno življenje?
Spletla sem široko mrežo novih prijateljev, poznanstev, in sicer ne le z vidika moje funkcije v času prostovoljstva, pač pa tudi v zasebnem življenju. Hkrati sem pridobila dosti večjo samozavest, nove organizacijske sposobnosti.
Kako opažaš, da prostovoljstvo vpliva na mlade, s katerimi delaš?
Mladi potrebujejo en nežen potisk v prostovoljstvo. Ti, ki so na prehodu med osnovno in srednjo šolo, se kar nekako potegnejo vase. Demografsko skupino med 12. in 15. letom oziroma pred vstopom na fakulteto je najtežje pridobiti. Pri vzgojiteljih na letovanjih velja, da morajo biti polnoletni. Mlajše vključimo bolj kot vajence pri kakih delavnicah. Naši mladinski programi so sicer namenjeni mladim vse do njihovega 29. leta. Veliko doprinese ustrezna motivacija, če so slišani in upoštevani. Posledično se sami bolj angažirajo in pridejo pomagat, postanejo del naše organizacije. Veliko je takih, ki k nam pridejo zaradi pozitivne izkušnje v otroštvu, ko so nas obiskovali kot uporabniki naših programov. Ravnokar ustvarjamo mladinsko sobo, namenjeno druženju mladine. Tako gradimo vse večjo socialno mrežo, saj prav ti uporabniki lahko nekega dne postanejo naši prostovoljci.
Kako pa bi odgovorila tistim, ki se nad prostovoljstvom zmrdujejo, češ, da slednje ne prinaša plačila?
Denarja res ne prinese, prinese pa tisto, česar denar ne more: notranjo iskrico, ogromno novega znanja in izkušenj, prijateljstev, morda celo življenjskih partnerjev. Če znaš gledati z drugimi očmi, potem ti prostovoljstvo nudi veliko več, kot le zaslužek. Seveda slednje ne more biti nadomestek za službo, gre pa za dodatno izkušnjo, iz katere lahko veliko pridobiš in zrasteš kot oseba.
Kako bi prostovoljstvo opisala kot učinek, tako v poslovnem kot osebnem smislu?
Prostovoljstvo konkretno bi povezala z besedo solidarnost. Ko ti daješ, brez da bi v zameno karkoli pričakoval, se ti to vrača. Morda ne v tistem trenutku, ampak na dolgi rok prejmeš dosti večje »življenjsko plačilo«. Nikoli ne veš, kam te samo prostovoljstvo tudi pripelje. Pomemben učinek zame je tudi sama zaposlitev. Spoznaš lahko ogromno ljudi, s katerimi so kasneje v življenju morda bolj odprta vrata za nadaljnjo karierno pot. Prostovoljstvo ti nudi dobro izhodišče za naprej. Jaz sem pri sebi odkrila organizacijske in vodstvene sposobnosti, nekdo drug pa lahko odkrije talent za petje … Na koncu bo iz ene ideje o bendu nastala ena rock skupina. Vendar menim, da mora biti poslanstvo vedno na osnovi želje po nesebičnem dajanju, ne iz želje po ustvarjanju kariere.
Kako bi po tvojem organizacije morale bolje podpirati prostovoljce, da bi jih lažje obdržale na dolgi rok?
Pravega recepta še nismo odkrili, se pa vseskozi trudimo, da jim omogočamo neke osnove, kot so vrnitev potnih stroškov, nudenje malice, varnega okolja za delo. Zanje prav tako organiziramo ogromno izobraževanj o delu z mladino oz. otroki, o tem kako si pridobiti avtoriteto, kako postopati z otroki v stiski … Pomembno je varno okolje, v katerem lahko prostovoljec izrazi svoje mnenje.
Sama si tudi avtorica slikanice z dodatkom za učenje slovenskega znakovnega jezika – Anika govori drugače. Od kod ideja za tovrstno tematiko?
V bistvu bi lahko rekli, da je kriva »korona«. V času epidemije, ko smo bili vsi prestavljeni na splet, sem zasledila tečaj znakovnega jezika. Mislila sem si »Kaj pa veš, morda mi slednje v življenju kdaj še pride prav«. Tako sem opravila dve stopnji in pozneje na delavnicah izvajala učne urice osnovnih kretenj slovenskega znakovnega jezika. Sledila je moja magistrska naloga, v okviru katere sem želela narediti en izdelek, torej pokazati nekaj več kot navadni teoretični izdelek. V tem izdelku sem torej združila likovno plat ustvarjanja ilustracij in znakovni jezik. Skozi leta sem namreč ugotovila, da otroci ne vedo, kaj pomeni biti gluh. Niti nimajo stika z gluhimi osebami niti se ne srečajo z literaturo, ki bi govorila o gluhoti. Zato se mi je zdelo super, da bi za otroke ustvarila poučno slikanico, ki je namenjena hkrati gluhim in slišečim. Slikanica je na voljo v knjigarnah in na strani Založbe 5ka, ki je slikanico tudi izdala.