V Zavodu PIP smo v okviru projekta Evropa na našem pragu v torek, 14. 12. v občini Duplek (Kulturni dom Korena), organizirali razpravo o podnebnih spremembah, njihovem vplivu na lokalno okolje in o rešitvah za odpravljanje in omiljenje podnebnih sprememb in njihovih posledic. Razprava je vključevala evropskega poslanca dr. Klemena Grošlja, strokovnjake: Simono Kaligarič – vodjo Zavoda Republike Slovenija za varstvo narave območne enote Maribor, Andrejem Reberniškom, direktorjem KGZS Ptuj in članom Delovne skupine za poplave ob Dravi, Cvetko Slana, vodjo Skupne službe za varstvo narave in državljane. V razpravi so bili predstavljeni nekateri ukrepi EU za uresničevanje evropskega zelenega dogovora, nato pa je debata zavila v lokalno okolje, kjer so gostje konkretno predstavili stanje okolja v podravski regiji in spregovorili tudi o potrebnih ukrepih, s katerimi bi lahko lajšali posledice podnebnih sprememb, pri čemer imajo v Podravju še posebej uničujočo vlogo poplave.
V uvodu so bile predstavljene glavne aktivnosti EU na področju reševanja okoljske problematike, pri čemer je najpomembnejši cilj razogličenje evropske družbe do leta 2050. Prav tako zaradi lažjega soočanja s posledicami podnebni sprememb prihaja do spremembe pri evropskih programih, kjer se težišče odločanja prenaša na države članice, ki so bolj seznanjene s potrebami lokalnih okolij in lahko bolje odgovorijo na njihove težave. Podnebne spremembe se v različnih državah različno odražajo, to pa zahteva različne ukrepe, te pa bi bilo iz Bruslja težko oblikovati in voditi. V debati smo se nato dotaknili konkretnih težav, s katerimi se soočajo državljani v regiji zaradi vpliva podnebnih sprememb. Simona Kaligarič je poudarila, da se vpliv podnebnih sprememb konkretno opaža v vedno večjih vremenskih ekstremih. Na eni strani se soočamo s sušami in vročino, potem pa pride na vrsto obdobje, ko pade v kratkem času izjemno visoka količina padavin, ki je zemlja in vodotoki ne morejo sprejeti. Rezultat tega so poplave, ki so v zadnjih 10 letih v Podravju povzročile za okoli 100 milijonov škode. Andrej Rebernišek je povedal, da je gradnja hidroelektrarn na Dravi prinesla tudi izgradnjo rečnih kanalov, kar je za nekaj časa odpravilo probleme s poplavami, saj je bila stara struga razbremenjena. Ampak zaradi preslabega vzdrževanja se je pretočnost precej zmanjšala in zaradi tega se danes ob večjih padavinah voda začne razlivati. V Podravju je zato treba pripraviti sistem, ki bo vzdržen in bo omogočal zadrževanje vode, treba bo vzdrževati staro strugo, da se poveča njena pretočnost. Za to je na vodnem skladu na voljo kar nekaj denarja, s tem ne bi rabili dodatno obremenjevati proračuna, viri že obstajajo.
Cvetka Slana, vodja Skupne službe za ohranjanje narave, pa je poudarila tudi drugo plat, in sicer da je stanje okolja v Podravju razmeroma dobro. »V našem okolju nikoli nismo rabili nositi mask zaradi smoga ali slabega zraka, kot se pojavlja ponekod v svetu. V naši službi izvajamo tudi reden monitoring stanja podzemne vode, ki je glavni vir pitne vode v regiji in stanje je zelo dobro. Tudi stanje zavarovane narave in ekološko podnebnih območij je dobro. Če se ozremo naokrog opazimo, da živimo v urejenem, kvalitetnem okolju.« Ampak vseeno obstajajo težave, ki jih je treba reševati, pri čemer morajo sodelovati tako občani, kot lokalne skupnosti s svojimi občinskimi upravami in strokovne službe.
Sledilo je tudi vprašanje iz občinstva, namenjeno dr. Grošlju. Ljudi je zanimalo, če bi bilo smotrno energijo, pridobljeno iz fosilnih goriv, pridobiti s povečanim pridobivanjem energije iz jedrskih elektrarn. »Pri tem vprašanju je potrebnih več konsenzov,« je poudaril dr. Grošelj, »najprej potrebujemo splošni družbeni konsenz v obliki referenduma. Prav tako pa potrebujemo strokovni konsenz, ki bi takšen korak podprl ali zavrnil.« Poudaril pa je tudi, da Slovenija potrebuje nacionalni energetski koncept, s katerim bi določili, koliko energije bomo pridobivali iz kakšnega vira. Potrebujemo energetske cilje, na podlagi katerih bomo lahko pripravili projekte za njihovo uresničevanje. Dober primer dobre prakse je lahko Danska, kjer so v svojem nacionalnem konceptu sprejeli odločitev, da bodo 20 % energije pridobivali iz vetra. To se je pri njih zelo obneslo, saj trenutno z vetrnicami pridobijo že okoli 50 % energije.
V zaključku reševanja se je razprava usmerila na predloge rešitev. Simona Kaligarič je poudarila, da je ena od pomembnih rešitev predvsem boljše prostorsko načrtovanje. To pomeni, da se v prostorskih načrtih ne upoštevajo samo želje vsakega posameznika, ampak tudi naravne danosti in predvsem to, kar pričakujemo v prihodnosti: več poplav, več suš in več drugih ekstremov. Predvsem pa je treba nujno upoštevati pridelavo hrane, kar pomeni, da moramo ohranjati kmetijske površine, ki jih trenutno izgubljamo. Na območja prvih kmetijskih zemljišč se širijo individualne hiše in celo stanovanjska naselja, dnevno izgubljamo najkvalitetnejša kmetijska zemljišča. Andrej Rebernišek je opozoril, da imamo v Sloveniji v povprečju samo še 0,67 ha kmetijskih površin na prebivalca, pri čemer smo blizu dna v EU. »Naloga vseh nas je, da kmetijske površine zaščitimo. Naloga strokovnih služb pa je, da se ta zaščita izvede v praksi.« Simona Kaligarič je poudarila še pomen opraševalcev za pridelavo hrane: »Prav tako pozivam ljudi, da zasadijo sadna drevesa, grmičevje, kar je v veliko pomoč pri ohranjanju opraševalcev. Čebele in čmrlji, ki živijo prosto v naravi, še vedno oprašijo več kot 50 % rastlin in poljščin. To so stvari, ki jih lahko naredi vsak posameznik.« Pomembno vlogo pri naslavljanju podnebnih sprememb in reševanju njihovih posledic imajo tudi nevladne organizacije (NVO). »Njihova vloga je zelo pomembna,« je poudarila Cvetka Slana, »znajo se najbolje približati ljudem. Izvajajo številne aktivnosti, preko katerih zelo uspešno osveščajo in izobražujejo ljudi.«
Državljani pa so poleg dileme o pridobivanju večje količine energije iz jedrskih elektrarn v razpravi najbolj poudarili naraščajoče število odpadkov, s katerimi se sooča naša družba. V svojem okolju zaznavajo veliko število divjih odlagališč odpadkov, nad katerimi nima nihče pregleda in jih čistijo zgolj prostovoljci. Menijo, da bi morali čim prej najti učinkovite načine za zmanjšanje odpadkov in tudi za njihovo odlaganje, ljudi je treba primerno izobraziti in osvestiti, saj odlaganje različnih vrst odpadkov v naravo ni vzdržno. Pri pripravi rešitev bi morali imeti pomembno vlogo tako EU kot slovenske oblasti, lokalna okolja se sama težko spopadajo z omenjeno problematiko. Prav tako razmišljajo o tem, kaj bi bilo mogoče storiti na področju trajnostne mobilnosti, kar je v ruralnih okoljih težje zagotoviti, kot v urbanih. Treba bi bilo izboljšati dostopnost do javnega prevoza in tudi urediti ceste na ta način, da bi bile bolj prijazne kolesarjenju.
