V aprilskem novičniku smo se pogovarjali s Sonjo Gerič Bevec, predsednico NACOA Slovenija, Društva za pomoč otrokom alkoholikov. Gre za nevladno organizacijo s sedežem v Mariboru, ki opravlja ki se posveča otrokom, ki odraščajo v družinah z zasvojenostjo z alkoholom.
Se lahko kot organizacija na kratko predstavite za vse tiste, ki vas še ne poznajo?
Naše delovanje je usmerjeno v podporo, pomoč in opolnomočenje otrok alkoholikov vseh starosti, hkrati pa tudi v informiranje in ozaveščanje širše družbe. Ker so ti otroci pogosto nevidni in težje dosegljivi, pomemben del našega dela predstavlja tudi izobraževanje strokovnih delavcev (v šolah, vrtcih, zdravstvu, sociali), ki so z njimi v vsakodnevnem stiku. Z znanjem in konkretnimi orodji jih želimo opolnomočiti za pravočasno prepoznavanje in ustrezno podporo.
Sedež imamo v Mariboru, delujemo pa na nacionalni ravni. Večino aktivnosti izvajamo v sodelovanju z organizacijami in institucijami po Sloveniji, kjer tudi gostujemo, del programov pa poteka tudi spletno. Uporabnikom smo dostopni v okviru programov in po dogovoru.
Kdo vse je del vaše ekipe?
Naše delo temelji na kombinaciji strokovnega znanja in osebne izkušnje. V ekipi sodelujejo strokovnjaki s področij psihologije, psihoterapije in sorodnih področij ter posamezniki z lastno izkušnjo odraščanja v družinah z alkoholizmom. Pri ozaveščevalnem delu sodelujemo tudi z govorci in strokovnjaki s področja komunikacije.
Kakšne programe ponujate vašim uporabnikom?
Naše delovanje poteka na dveh ključnih področjih. Na eni strani je podpora otrokom, mladostnikom in odraslim otrokom alkoholikov. Za odrasle otroke alkoholikov izvajamo izobraževalno-podporne skupine, kjer lahko posamezniki v varnem prostoru ubesedijo svojo izkušnjo in dobijo podporo. Pri otrocih in mladostnikih pa se zaradi njihove večje ranljivosti in težje dostopnosti osredotočamo predvsem na izobraževanje strokovnih delavcev (v šolah, vrtcih, zdravstvu, sociali), ki so z njimi v vsakodnevnem stiku, ter jih opolnomočimo za prepoznavanje stisk in ustrezno podporo. Na drugi strani pa je ozaveščanje in destigmatizacija. Smo pobudniki in koordinatorji Mednarodnega tedna otrok alkoholikov (COAWeek) v Sloveniji, ki ga izvajamo od leta 2022 v sodelovanju z NIJZ in partnerskimi organizacijami. Vsako leto se povežemo z drugo regijo in odpremo prostor za javni in strokovni dialog.
Kako izgleda vaš tipični “delovnik” v organizaciji?
Naš “tipičen dan” je vse prej kot tipičen. Vključuje pripravo in izvedbo delavnic, individualne pogovore, razvoj novih programov, ter sodelovanje z institucijami. Velik del časa namenimo tudi ozaveščanju – pisanju vsebin, komunikaciji z javnostjo in iskanju poti, kako temo približati širši družbi, ki jo pogosto še vedno spremljata stigma in molk.
Verjetno vaše delo ni lahko … Slišite veliko tragičnih zgodb in otrokom pomagate v hudih stiskah. Kako se sami soočite s stisko, ki jo doživljate ob vsakodnevnem delu z otroki / odraslimi, ki izhajajo iz družin, kjer je bil/je prisoten alkoholizem?
Izziv je naslavljati tako tabuizirano in stigmatizirano temo, okoli katere je veliko bolečine – odkrite ali zakrite. A prav trenutki, ko se prostor odpre, ko ljudje prvič ubesedijo svojo izkušnjo in so resnično slišani, nas vedno znova vračajo k temu delu. Ravno v teh dneh smo predstavljali knjigo Odrasli otroci alkoholikov dr. Woititz, za katere prevod v slovenščino smo dali pobudo. Ob tem so se začele odpirati osebne zgodbe, prostor se je napolnil z iskrenostjo in ranljivostjo – kot je nekdo zapisal po dogodku: »Tekle so solze, vsi smo se odprli in povezali, čutili drug z drugim.« To so trenutki, ko preprosto veš, da je vredno.
Ali menite, da je alkohol v Sloveniji glede na tujino še vedno izjemno pereč problem? Zakaj? Ljudje si verjetno ne znajo predstavljati, koliko otrok še vedno živi v družini, kjer je prisoten alkoholizem. Imate morda kakšno okvirno številko, procent?
Slovenija še vedno sodi med države z visoko porabo alkohola, kar potrjujejo tudi podatki različnih nacionalnih in mednarodnih institucij. To pomeni, da približno vsaka četrta družina na nek način trpi zaradi posledic alkoholizma – teh domov je v resnici nepredstavljivo veliko.
Na žalost pa je okoli te bolezni še vedno toliko stigme in molka, da njihova stiska pogosto ostaja skrita in neprepoznana.
Ali se alkoholizem pojavlja tudi medgeneracijsko?
Da, alkoholizem se pogosto prenaša med generacijami. Raziskave kažejo, da približno polovica oseb z alkoholizmom izhaja iz družin, kjer je bil alkoholizem že prisoten. Vendar ne gre nujno vedno za enako obliko zasvojenosti – ta se lahko izrazi tudi v drugih oblikah odvisnosti ali v ponavljajočih se vzorcih odnosov in čustvovanja, ki jih posameznik ponotranji v takšnem okolju.
Prav zato je delo z otroki ključno – ne le kot pomoč tukaj in zdaj, ampak tudi kot možnost, da se ta krog prekine in se ustvari drugačna, bolj zdrava pot naprej.
Če bi prejeli pol milijona evrov sredstev za svojo organizacijo, kako bi ukrepali (dodatne zaposlitve, večji prostori, programska razširitev…)?
Če bi prejeli dodatnih pol milijona sredstev, bi se z veseljem “vrgli” v vse tiste vrhunske programe in vsebine iz tujine, za katere vemo, da delujejo, a jih trenutno v slovenski prostor prinašamo le po kapljicah. To bi pomenilo možnost oblikovanja stabilnega strokovnega tima, razvoj celostnih programov ter njihovo resnično nacionalno dostopnost – tudi v fizičnem smislu. Hkrati bi lahko bistveno okrepili ozaveščevalne kampanje, saj vemo, da sta prepoznavnost in zmanjševanje stigme prvi in ključni korak, da se stvari začnejo spreminjati v svojem bistvu.
Ali menite, da bi država lahko za izkoreninjenje alkoholizma ukrepala tudi kako drugače?
Ravno v teh dneh smo gostovali na eni od televizij, kjer smo skupaj s strokovnjakinjo poudarili, da pri tej temi potrebujemo veliko potrpežljivosti – ne govorimo o letih, ampak o desetletjih dela. Alkoholizem namreč ni le problem posameznika, ampak globoko prepleten družbeni in družinski pojav, ki se prenaša med generacijami.
Gre tudi za trdno ukoreninjene vzorce in navade v družbi, kjer je abstinenca še vedno pogosto težko sprejeta. Po drugi strani pa, ko posameznik prestopi mejo in razvije zasvojenost, ga družba hitro stigmatizira in mu obrne hrbet. Ta razkorak je zelo izrazit.
Zato so potrebni ukrepi na več ravneh – od dostopne in kontinuirane podpore ter zdravljenja za posameznike in družine, do sistematičnega ozaveščanja in spremembe družbenega odnosa do alkohola in zasvojenosti.
Kje se kot organizacija vidite čez 5 let?
Čez pet let si želimo, da bi otroci, mladostniki in odrasli, ki živijo s to izkušnjo, vedeli, da v Sloveniji obstaja prostor, kamor se lahko obrnejo – in kjer so slišani, razumljeni in podprti. Hkrati si želimo stabilnih in kontinuiranih programov, ki bi čim bolj odgovarjali na dejanske potrebe ljudi. Želimo pa si tudi, da bi kot družba bolje razumeli to problematiko in alkoholizem obravnavali kot bolezen, kar bi omogočilo bolj sočuten in učinkovit pristop k zdravljenju in podpori.
Se kot organizacija soočate s kakšnimi izzivi (prostorska stiska, kader ipd.)?
Največji izziv je, da je potreb na tem področju zelo veliko – veliko več, kot jih lahko glede na naše trenutne zmožnosti zajamemo.
Kakšne posledice bi bile za lokalno skupnost, če vas ne bi bilo?
Tako v Sloveniji kot lokalno obstajajo tudi druge organizacije, ki na tem področju opravljajo zelo pomembno delo, zato gotovo nismo nezamenljivi. A iz izkušenj mnogih posameznikov vemo, kako pomembno je, da v skupnosti obstaja prostor, ki se posveča izključno tej izkušnji. Da obstaja organizacija, ki ne naslavlja problematike le na splošno, ampak razume in poimenuje prav njihovo zgodbo – izkušnjo, ki je bila pogosto spregledana ali nerazumljena. In prav ta občutek, da je njihova izkušnja jasno naslovljena – že v samem imenu organizacije – je za mnoge prvi korak k temu, da sploh poiščejo pomoč.
FOTO: NACOA Slovenija