V mesecu oktobru smo se – tudi zaradi bližajočih se lokalnih volitev – osredotočili na eno pomembnejših tematik, ki bodo krojile občutek bivanja v mestu: skrb za urbanizem in okolje. V ta namen smo se posvetovali z organizacijo IPoP – Inštitut za politike prostora iz Maribora, ki jo sestavljajo strokovnjakinje in strokovnjaki s področji arhitekture, krajinske arhitekture, urbanizma, gradbeništva, geografije, sociologije, komunikologije, prevajalstva in ekonomije. Delujejo na področju trajnostnega urejanja prostora z vizijo, da se naša mesta, kraji in naselja razvijajo tako, da bomo v njih vsi bolje živeli.
Za začetek – kako bi nekomu, ki IPoP še ne pozna, na kratko predstavili vašo organizacijo, vaše delo in predvsem vašo vlogo v Mariboru? S katerimi vprašanji urejanja prostora se trenutno največ ukvarjate in kdo so vaši uporabniki oz. stranke?
Naše delo usmerjajo štiri medsebojno povezana področja. Trajnostna mobilnost in odporno mesto opredeljujeta, kakšne spremembe želimo doseči v prostoru, krepitev skupnosti in podpora upravljanju pa, kako jih uresničujemo. Veliko pozornosti namenjamo izboljšanju pogojev za hojo, kolesarjenje in uporabo javnega potniškega prometa, pa tudi parkirnim politikam. Na področju odpornih mest se ukvarjamo predvsem s aktivnostmi, ki se mestom pomagajo prilagajati na podnebne spremembe, od upravljanja in urejanja zelenih površin, razvoju zelene in zeleno-modre infrastrukture ter uvajanju sonaravnih rešitev.
Prizadevamo si delovati kot most med občinami in prebivalci, javnimi in zasebnimi akterji, med nacionalno in lokalno ravnjo, povezovati, kjer manjka dialoga, predvsem pa pri vsem tem zagovarjati javni interes in skupno dobro.
IPoP ima sedež v Ljubljani in pisarno v Mariboru, delujemo pa v različnih krajih po Sloveniji in sodelujemo tudi s partnerji po Evropi. V Mariboru nimamo zelo drugačne vloge kot drugod, ker pa del ekipe tukaj živi, seveda bolj zavzeto spremljamo dogajanje in si še dodatno prizadevamo spodbujati lokalne dobre prakse v mestu in regiji.
Kje vidite vašo organizacijo čez 10 let – kaj so vaše želje za prihodnost?
V letošnjem letu praznujemo 20 let delovanja, kar je dobra priložnost, da pogledamo tako na prehojeno pot kot v prihodnost. Čeprav je prihodnost vse težje predvideti, si želimo, da bi se IPoP še naprej razvijal na svojih področjih delovanja in se uspešno odzival na nove družbene in prostorske izzive.
Želimo si, da bi tudi čez deset let ostali neodvisna in strokovna organizacija, ki deluje v dobro ljudi in prispeva k soustvarjanju prostorov po njihovi meri. V času, ko se mesta soočajo z vse večjimi izzivi, od prilagajanja podnebnim spremembam do stanovanjske krize, je še posebej pomembno, da znamo iskati rešitve skupaj. Zato želimo tudi v prihodnje povezovati občine, stroko in prebivalce ter podpirati spremembe, ki so strokovno utemeljene, pravične in vključujoče.
Maribor je v zadnjih letih doživel kar nekaj pomembnih sprememb javnega prostora – od Glavnega trga in Lenta do različnih prometnih in infrastrukturnih ureditev. Katere spremembe ocenjujete kot dobre prakse in kje menite, da bi lahko mesto pri načrtovanju ravnalo bolje?
Pozdravljamo spremembe, ki izboljšujejo kakovost javnega prostora, spodbujajo lokalno življenje, omogočajo aktivno mobilnost in ustvarjajo priložnosti za srečevanje. Pomembno se nam zdi, da se iz središča mesta umikajo avtomobili in se tako ustvarja več prostora za ljudi, kar lahko pozitivno vpliva tudi na lokalno gospodarstvo.
Na Lentu in drugod v mestu pozdravljamo zasaditev novih dreves ter bolj raznovrstne, na videz nekoliko »divje« zasaditve trajnic in grmovnic. Hkrati pa bi si želeli več ambicioznosti pri ozelenjevanju odprtih javnih prostorov. Če izpostavimo en primer, je to zagotovo območje Glavnega trga. Pri takšnih ureditvah je pomembno, da se možnosti za vključevanje zelenja premišljeno obravnavajo že v začetnih fazah načrtovanja. To zahteva tudi ustrezno zastavljene natečajne pogoje, dober dialog z Zavodom za varstvo kulturne dediščine in sodelovanje z lastniki okoliških objektov. Kljub že izvedenim ureditvam je še vedno mogoče marsikaj nadgraditi.
Na splošno bi si želeli tudi zgodnejšega in bolj sistematičnega vključevanja prebivalcev v načrtovanje novih ureditev, pa tudi v njihovo izvajanje in vzdrževanje. Tako lahko mesto bolje prepozna njihove potrebe, poveča sprejetost sprememb in ustvari javne prostore, ki bodo dobro delovali tudi dolgoročno.
Avgusta je veliko pozornosti vzbudil posek starega kostanjevega drevoreda na Trubarjevi ulici. Posek je odprl tudi vprašanje komunikacije z javnostjo in vključevanja prebivalcev v odločitve o skupnem prostoru. Kaj nam ta primer pove o načinu, kako Maribor načrtuje in sprejema odločitve, ki pomembno vplivajo na kakovost bivanja v mestu?
Ta primer je še eden v nizu, ki kažejo, da so zelene površine in drevesa pri urejanju prostora pogosto premalo cenjeni, njihovo upravljanje pa ni vedno dovolj strokovno podprto v vseh fazah načrtovanja in izvajanja posegov.
Na IPoP verjamemo, da sta zgodnje informiranje in dialog s prebivalci najboljša pot do kakovostnih in širše sprejetih rešitev. Civilne iniciative se pogosto oblikujejo kot odziv na nepričakovane posege v prostor. Pri tem nasprotovanje ni nujno usmerjeno proti posegu samemu, temveč tudi proti načinu, kako je bil načrtovan in izveden, ter dejstvu, da prebivalci o njem niso bili pravočasno obveščeni ali vključeni v razpravo.
Pri drevesih je to še posebej pomembno, saj se ljudje dobro zavedajo njihovega pomena in so na ravnanje z njimi zelo občutljivi. Načrte za posek, zamenjavo ali nove zasaditve je zato treba predstaviti že v zgodnji fazi načrtovanja. Predstavitve strokovnih podlag in načrtov niso namenjene le obveščanju, temveč tudi pridobivanju lokalnega znanja in izkušenj prebivalcev ter pripravi skupnosti na spremembe v njenem bivalnem okolju.
Z drevesi, zelenimi površinami in senco je povezano tudi vprašanje prilagajanja mesta na podnebne spremembe. V letošnjem letu smo bili znova priča zelo vročim obdobjem, hkrati pa se ob različnih gradbenih in infrastrukturnih posegih odpira vprašanje ohranjanja odraslih dreves. Kako bi morala biti videti politika mesta na področju zelenih površin in urbanega drevja, če želimo, da bo Maribor čez deset ali dvajset let prijetno in bivalno mesto?
Verjamemo, da mesta za učinkovito prilagajanje podnebnim spremembam potrebujejo celovite podnebne strategije, v katerih imata zelena in modro-zelena infrastruktura zelo pomembno vlogo. Dreves in zelenih površin ne smemo obravnavati zgolj kot estetski dodatek mestu. Pomagajo blažiti vročino, zadrževati padavinsko vodo, podpirati biotsko raznovrstnost in izboljševati kakovost bivanja. Prav zato morajo biti njihovo ohranjanje, razvoj in upravljanje premišljeni ter dolgoročno načrtovani.
Pri svojem delu prepoznavamo tri pomembne izzive. Prvi je kakovost prostorskega načrtovanja in projektiranja, pri katerem je treba zeleno infrastrukturo obravnavati kot sestavni del mesta že od samega začetka. Drugi je nezadostna povezanost načrtovanja z upravljanjem, tretji pa sistemska podhranjenost vzdrževanja javnih in drugih zelenih površin ter mestnih dreves. V sistemu načrtovanja in upravljanja javnih in zelenih površin ter dreves potrebujemo močne interdisciplinarne in stabilne strokovne službe na ravni občine in izvajalcev javne službe ter več znanja, sredstev in kadrov.
Promet ostaja ena izmed tem, ki jih Mariborčani vsakodnevno občutijo – od prometnih zastojev in parkiranja do vprašanja javnega prevoza, kolesarjenja in hoje. Kako ocenjujete trenutno prometno ureditev mesta? In predvsem: kaj bi bilo treba spremeniti, da bi se prometni problemi reševali dolgoročno, ne le z novimi cestami ali posameznimi posegi?
V zadnjih nekaj letih je Maribor naredil nekaj pomembnih korakov v smeri spreminjanja potovalnih navad, zlasti v mestnem središču, kjer so se izboljšali pogoji za aktivno mobilnost. V razpravah o razvoju mesta se vse bolj poudarja pomen prostora za ljudi, kar je pozitivno. Kljub temu pa številni prometni izzivi ostajajo. Maribor ima novo celostno prometno strategijo, zdaj pa je ključno, da jo začne ambiciozno uresničevati.
Možnosti za izboljšavo vidimo pri pogojih za hojo in kolesarjenje, in sicer v vseh delih mesta, ne le v središču. Ne gre zgolj za prilagajanje infrastrukture, temveč za ustvarjanje okolja, v katerem sta hoja in kolesarjenje za vsakodnevne poti prijetni, varni in praktični izbiri. Maribor ima pri tem dobre izhodiščne pogoje, saj so razdalje v mestu razmeroma kratke. Pomemben korak bi bila priprava lokalnega načrta hodljivosti, občina pa lahko začne tudi s strokovno podprto posodobitvijo načrtov šolskih poti.
Tudi javni promet potrebuje več ambicioznosti in vlaganj. Če želimo izboljšati kakovost storitve, zgolj optimizacija obstoječega sistema ne bo dovolj. Maribor bi lahko preučil tudi možnosti za uvedbo prednostnih oziroma hitrih avtobusnih koridorjev, ki bi omogočili zanesljivejše in učinkovitejše povezave med deli mesta.
Dolgoročno prometnih težav ne moremo reševati samo z novimi cestami ali posameznimi infrastrukturnimi posegi. Promet je tesno povezan z načinom, kako načrtujemo mesto. Z dobrim prostorskim načrtovanjem, ustreznim usmerjanjem rabe prostora in javnimi investicijami lahko zagotovimo, da imajo prebivalci v bližini doma dostop do šol, vrtcev, zelenih površin, knjižnic, zdravstvenih ustanov, trgovin in javnega prometa. Pravzaprav torej ne govorimo samo o mobilnosti, temveč predvsem o dostopnosti. Cilj ni zgolj omogočiti ljudem, da hitreje pridejo na cilj, ampak ustvariti mesto, v katerem morajo za vsakodnevne opravke premagovati čim krajše razdalje in imajo na voljo različne načine premikanja.
Kaj po vašem mnenju danes v Mariboru najbolj manjka, da bi bilo mesto bolj prijazno pešcem, kolesarjem, otrokom, starejšim in ljudem z različnimi oviranostmi? Kateri bi bil eden od ukrepov, ki bi ga bilo mogoče izvesti relativno hitro, pa bi imel velik učinek na kakovost vsakdanjega življenja?
Ključno je predvsem to, da pri načrtovanju prometa dosledno izhajamo iz potreb ljudi, ki so v prometu najbolj izpostavljeni. To pomeni varne in neprekinjene površine za hojo in kolesarjenje, nižje hitrosti motornega prometa ter javni prostor, ki je dostopen tudi ljudem z različnimi oviranostmi, starejšim in družinam z majhnimi otroki.
Čeprav je težko izpostaviti en ukrep, ki bi enako dobro odgovoril na potrebe vseh teh skupin, naše izkušnje kažejo, da lahko veliko dosežemo z izboljševanjem varnosti na šolskih poteh. Umirjanje prometa v okolici šol in na poteh, po katerih otroci hodijo in kolesarijo, namreč ne koristi samo njim, ampak vsem pešcem in kolesarjem. Takšne ureditve lahko pogosto začnemo uvajati tudi s preizkusnimi, začasnimi ukrepi, nato pa jih glede na izkušnje nadgrajujemo.
Ob tem pa ne smemo pozabiti, da hoja in kolesarjenje ne moreta odgovoriti na vse potrebe po mobilnosti. Za mesto, ki je dostopno različnim skupinam prebivalcev, potrebujemo tudi zanesljiv in učinkovit javni promet ter javne prostore brez arhitekturnih ovir.
Pri urejanju prostora se pogosto govori o strokovnih rešitvah, precej manj pa o tem, kako so vanje vključeni prebivalci. Kdaj je po vašem mnenju participacija javnosti pri prostorskem načrtovanju res smiselna in učinkovita – in kako bi jo lahko Mestna občina Maribor izboljšala?
Participacija javnosti je smiselna takrat, ko je pravočasna, kontinuirana in dvosmerna. Prebivalce je treba vključiti že v zgodnjih fazah načrtovanja, ko je še mogoče vplivati na rešitve, ne šele takrat, ko so te že pripravljene. Pomembno pa je tudi, da občina prebivalcev ne vključuje zgolj zato, da jih obvesti o svojih načrtih, temveč da prisluhne njihovim izkušnjam, potrebam in predlogom ter jih pri oblikovanju rešitev tudi upošteva.
Prepričani smo, da bi morali biti prebivalci vključeni v načrtovanje vseh pomembnejših posegov v prostor. Lokalno znanje in izkušnje ljudi, ki prostor vsakodnevno uporabljajo, lahko pomembno prispevajo h kakovosti rešitev. Za uspešno participacijo pa je ključno, da tudi odločevalci verjamejo v njeno vrednost in so pripravljeni na dialog.
Zdi se nam, da se Mestna občina Maribor vse bolj zaveda pomena vključevanja javnosti, vendar je še nekaj prostora za izboljšave. Dobre prakse ne temeljijo le na posameznih posvetovanjih, ampak na stalni strokovni podpori participaciji znotraj občine. To pomeni, da za sodelovanje s prebivalci skrbijo usposobljeni strokovnjaki, ki znajo voditi procese, graditi medsebojno zaupanje in povezovati ljudi pri reševanju tako vsakodnevnih vprašanj kot zahtevnejših razvojnih izzivov.
Pred nami so lokalne volitve. Če bi lahko vsem kandidatom in kandidatkam za župana oziroma županjo Mestne občine Maribor zastavili eno ali več ključnih vprašanj o prihodnosti mesta, katero/a bi to bilo/a?
Izbrali smo vprašanje, ki se nam zdi ključno za prihodnost mesta, kakovost bivanja in zdravje njegovih prebivalcev:
Letošnje poletje je v Mariboru minilo z malo padavinami in vročinskimi valovi, ki so se vrstili eden za drugim, podobno kot širše po Evropi. Katere konkretne ukrepe in politike boste kot župan oziroma županja uvedli, da bo mesto bolje pripravljeno na vse pogostejše vročinske valove, sušo in druge posledice podnebnih sprememb? Kako boste v času vročinskih valov poskrbeli za ranljivejše skupine prebivalcev, ki so takrat posebej ogrožene?
FOTO: Lana Špiler