Slovenski filozof, izredni profesor na Filozofski fakulteti Maribor, sicer pa razviden kritik slovenske medijske in politične krajine dr. Boris Vezjak, ki svoja vselej detajlno argumentirana stališča ažurno objavlja na blogu vezjak.com, je že dolga leta tudi eden najostrejših kritikov pravne podlage za (ne)pregon sovražnega govora v Sloveniji. Nadaljujemo z drugim delom intervjuja z dr. Borisom Vezjakom. Tokrat nekoliko več o sovražnem govoru v medijih in o radikalizaciji slovenske politike.
Ste kaj seznanjeni s predlogom Zakona o medijih, ki je trenutno v pripravi in ki predvideva strožje sankcije za širjenje sovražnega govora?
Novela Zakona o medijih absolutno predvideva strožjo regulacijo sovražnega govora. Mislim, da je to je zelo potreben premik v naši zakonodaji v medijih. Sedaj je ta regulacija precej slaba. Rad bi pa opozoril, da čeprav podpiram tovrstne spremembe, bodo slednje najbrž še dlje časa ostale črke na papirju. Njihova realizacija je precej odvisna od finančnih vložkov. Naj pojasnim. Že sedaj se množični mediji otepajo tega, da bi posebej pregledovali sovražne komentarje na svojih spletnih straneh, saj to zahteva dodatno kadrovsko, s tem pa finančno obremenitev novinarjev in urednikov. Zato si mediji v Sloveniji, ki večinoma dihajo na škrge, tovrstnega urednikovanja na spletu običajno ne morejo privoščiti. Po novi zakonodaji pa bodo to morali imeti. Veliko vprašanje je, če bodo sami poskrbeli za to, da bi se izognili novim pogojem dela, kar pa lahko pripelje do opuščanja možnosti komentiranja. A če to možnost zaprete, potem na nek način omejujete prostor svobode izražanja, s tem pa sebi nižate branost. Ljudje vendarle radi komentirajo. To za sabo potegne tudi več moralne odgovornosti in večjo strokovno kompetenco urednikov in novinarjev, ki morajo sprva znati prepoznati sovražni govor, da bi ga brisali.
Tudi 14. člen v novem predlogu Zakona o medijih predvideva odvzem državne finančne pomoči, v kolikor je bila izdajatelju v zadnjih dveh letih najmanj dvakrat s pravnomočno odločbo izrečena globa za kršitev prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti, nasilju in vojni ter razpihovanja sovraštva in nestrpnosti iz 34. člena tega zakona.
Ja, res je in to vse podpiram. Po drugi strani pa je treba razumeti specifiko medijskega okolja v naši državi. V Sloveniji imamo več kot 2000 medijev, več kot 2000 novinarjev in le 2 milijona prebivalcev. Priti do kruha je postalo precej kruto, bitka za preživetje med mediji pa postaja vse bolj gladiatorska. Kar pa potem vodi v posluževanje tabloidnih naracij, verbalni ekscesi pa so prikladni za novinarske zgodbe. Resna narava novinarskega dela se spreminja v manj resno, bolj rumeno novinarstvo, samo zato, da bi ohranili svojo branost. Zdi se mi, da bo ob teh bolj rigoroznih zahtevah medijskega zakona veliko medijev zavilo z očmi. Ampak je res treba na tem področju nekaj ukreniti, saj če kje, je največ sovražnega govora na spletu, na družbenih omrežjih, zato ga je tam treba v največji meri izkoreniniti.
Že stara medijska zakonodaja je zahtevala samoregulacijo sovražnih komentarjev, pa vemo, da mediji slednjih niso ravno ažurno brisali. In če bo tako še naprej? 36. člen novega predloga Zakona o medijih se skoraj v ničemer ne razlikuje od trenutnega 9. člena, ki govori o pravilih za komentiranje.
Spletni forumi so absolutno pomembni, v končni fazi pa so tudi pokazatelj tega, kako Slovenci razmišljamo. Ravno te dni se dogaja, da spletni komentatorji na veliko komentirajo športnega novinarja Andreja Stareta, ki so ga ujeli vinjenega med športnim komentiranjem na javni radioteleviziji. Sedaj pa smo na podlagi komentatorjev ugotovili, da se večina Slovencev njemu postavlja v bran v smislu, kaj je to kakšnega, če je popival? Vsakemu se zgodi, da je kdaj dobre volje. Ljudje, ki ga napadate, ste zafustrirani, zato velja spoznanje »Andrej, drži se, mi smo s tabo«. Brez teh komentarjev tako ne bi vedeli, da je dominantno mnenje Slovencev takšno, da favorizirajo uporabo alkohola v takšni situaciji, kar je tragično. Na podoben način ne bi dobro vedeli, kakšna je stopnja sovraštva Slovencev, če ne bi sovražnega govora vsak dan zasledili na družbenih omrežjih – čeprav ga seveda ne želimo prebirati. V času begunskega vala sem preučeval spletne komentarje in ugotovil, da veliko slovenskih državljanov verjame, da je treba begunce dobesedno zapliniti, jim dati podganji strup, jih postreliti, mučiti in zapreti v plinske komore, jih poslati v Auschwitz, kjer bodo, če spomnim na komentar enega izmed uporabnikov, »migrirali skozi dimnik«. Spominjam se zapisa, ko je neka oseba dobesedno iskala zaposlitvene možnosti v Auschwitzu, nekdo drug pa je zapisal, da bi od svoje plače dal še za municijo, da se jih postreli.
Zelo veliko povsem običajnih Slovencev je v času begunskega vala temu verjelo. Bili so zapisi o Hitlerju, ki se ga poziva, naj se vrne med nas. Ta motiv »Dolfija« je bil zelo prepoznaven med komentarji običajnih Slovencev – in to so bili naši sosedje, ne kakšni ekstremistični fanatiki.
Boris Vezjak
FOTO: Zavod PIP
In kako majhen korak je potreben da tovrstno sovražno mišljenje privede do zločinov iz sovraštva, kajne? Hitler je navsezadnje uspešno več let ljudi prepričeval in jih nagovarjal prek karizmatičnih govorov, prek pisanja knjig, celo s pomočjo medijev. A danes tega prepričevanja skorajda ne rabimo več.
Tako je. In potem smo vedno znova presenečeni, ko se pojavi nek serijski morilec. Ravno tri dni nazaj smo brali, da je dijak v Ljubljani pripravljal morilski pohod v šoli. Potem smo vedno znova začudeni, ko vidimo nasilje med nami, nasilje v šolah. Povzdigovanje Adolfa Hitlerja v osnovni ali srednji šoli se nam zdi precej nerazumljivo, dokler si ne zavrtimo kakšnega posnetka na TikToku, kjer je Hitler prikazan kot prijazen starček, ki vabi Jude na turistično potovanje v Auschwitz. In potem se otroci po šolah na ta račun celo zafrkavajo in ga dejansko dojemajo kot nekega prijaznega starčka v vlogi turističnega agenta. To je današnja realnost. Naslednje vprašanje je, zakaj sploh obstaja tak video. Ali posamezniki na podlagi lastnih spontanih ugotovitev prepoznavajo Hitlerja v vlogi prijaznega starčka, ki je Jude pospremil v elegantno kopalnico ali pa gre za perfidno propagando neonacističnih ali drugih političnih skupin, ki skušajo zavajati naše mladostnike prek videov na socialnih omrežjih, ki jih sami lansirajo za svoje potrebe.
Kakšne pa so konkretne posledice sovražnega govora?
Vse posledice širjenja sovražnega govora so alarmatne. Prvič, če pristajamo na kulturo sovraštva med nami, pristajamo na nekaj, kar je izrazito in porazno za nas same. Ne moremo živeti v družbi, kjer se posamezniki med seboj sovražijo. Taka družba je obsojena na neuspeh, segregacijo, razslojevanje. V osnovi sovraštvo vedno pripelje do vzpona avtoritativnega režima in avtokrati tudi stavijo na to karto. Vsak od njih živi od tega, da razglasi en del državljanov za drugorazredne državljane, za sovražnika »svojih«. Treba jim je vzeti pravice, treba jih je izgnati iz države ali jih strpati v zapor. Avtokrat potem živi od ljubezni preostalega izbranega ljudstva do sebe, ki ga vzpostavi na podlagi sovraštva do posameznikov, ki so izločeni in niso del izbranega ljudstva. Drug vidik pa je, da širjenje sovraštva pripelje do neke radikalizacije prepričanj. Ta ekstremistična prepričanja slej ko prej pripeljejo do nasilja.
Prej ste omenili, da del slovenske politike jaha na sovraštvu. Kako obsežna je v resnici radikalizacija naše politike?
Bojim se, da je slovenska politika v svojem delovanju bistveno bolj ekstremistična kot smo ji to pripravljeni priznati. Že 10 let opozarjam, kako se stranka SDS povezuje z desnimi radikalnimi, predvsem identitarnimi gibanji. To je bilo zelo razvidno med leti 2020 do 2022, ko je ščitila in promovirala Rumene jopiče, med katerimi so bili pripadniki neonacističnega gibanja. Spomnimo se, kako je moški v rumenem jopiču s tetovirano svastiko na Prešernovem trgu dvigoval roko v pozdrav Hitlerju, se pravi je izvajali »Sieg heil«. Tudi na svojih portalih objavljajo dolge odlomke iz Mein Kampfa, in sicer nekaznovano. Ko sem to opazil in tudi vložil ovadbo, so te zapise s strani umaknili, postopka pa nisem dočakal, čeprav sem prejel obvestilo tožilstva. Skratka, Janša je skupaj z drugimi vsa ta leta podpiral identitarno gibanje in rumene jopiče, pa tudi druga ekstremistična gibanja, ki so v veliko evropskih državah prepovedana. Aleš Hojs je celo nekoč famozno dejal, da so rumeni jopiči biseri, ljudstvo pa svinje. Tako ali drugače verjamem, da je vlada rumene jopiče sponzorirala.
Avstrijski kriminalisti so nedavno odkrili, da je Martin Sellner, ki je eden ključnih mož identitarnega gibanja v Evropi, prejel donacijo atentatorja iz Christchurcha na Novi Zelandiji, Brentona Tarranta, ki je marca 2019 napadel dve mošeji in pri tem ubil 51 ljudi. In prav ta Sellner je za Janeza Janšo zapisal, da je človek časti. Založba Nova obzorja, ki je v solastništvu stranke SDS, je izdala manifest identitarnega gibanja z naslovom Manifest za domovino. Žan Mahnič, ki je bil državni sekretar za nacionalno varnost, je manifest prinesel celo s seboj parlament, se je z njim hvalisal in se fotografiral. Izdali so tudi druge knjige identitarnega gibanja. Bivši kulturni minister Vasko Simoniti je celo povzdignil Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot, ki ga vodi Urban Purgar (prav tako urednik medija Nacionalna tiskovna agencija, hkrati pa odkrit neonacist), v društvo posebnega pomena. In medtem ko v Nemčiji stotisoči ljudi na ulicah protestirajo proti vzponu desnega političnega ekstremizma, ker se zavedajo nevarnosti, ki jo predstavlja, pa slovenski mediji molčijo. Ko bodo naslednje volitve, morda šele leta 2026, se utegne pred volitvami pojaviti spet neka nova figura sovraštva proti določenim pripadnikom osovraženih skupin. No, razen če bo nesposobnost Golobove vlade dovolj velik motiv. Lahko da bodo tarča pripadniki LGBTIQ+ skupine, samske ženske ali migranti. Vzemimo zunanjepolitične razmere. Trenutno se v naši imaginaciji pojavljata dva zunanja motiva, in sicer sovraštvo do Rusov zaradi vojne v Ukrajini in pa sovraštvo do Izraelcev oz. Judov zaradi spopadov v Palestini. Da ne bo pomote, agresija Rusov in Izraelcev je v vsakem primeru obsojanja vredna. Po drugi strani si ne želimo novih tarč sovraštva, ker si lahko potemtakem v najslabšem primeru res obetamo eno vojno za drugo.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.