Za Zavod PIP je v okviru projekta Bodimo prijazni spregovorila »drag kraljica« Vera Vulva, večkrat nagrajena »dragica«, ki v drznih opravah, katerim nameni kar nekaj ur dela, nastopa na številnih dogodkih (t. i. drag showih) v Sloveniji. Je pripadnica LGBTIQ+ skupnosti, v privatnem življenju pa ilustratorka in grafična oblikovalka. Spregovorila je o spolni identiteti, kulturi draga in morebitni sovražnosti, s katero se sooča.

SLOVAR IZRAZOV:

Drag queen in drag king: Drag queen je umetnik (običajno moški), ki se oblači in nastopa v živahnih kostumih ter pretiranih ličilih, običajno v izrazito ženskih slogih. Drag king pa je podoben koncept, le da gre za umetnike (običajno ženske), ki se oblačijo in nastopajo v moških vlogah. Ti nastopi se pogosto izvajajo v kabaretih, nočnih klubih ali na družbenih dogodkih kot zabavne in umetniške interpretacije spola.

Cross-dresser: Cross-dresser je oseba, ki občasno ali redno nosi oblačila, ki so običajno povezana s spolom, ki se razlikuje od njihovega biološkega spola. Razlogov za slednje je lahko več; od motnje ali raziskovanja spolne identitete ali za doseganje seksualne gratifikacije.

Trans oseba: Trans oseba je posameznik, čigar spolna identiteta ne ustreza spolu, ki jim je bil dodeljen ob rojstvu. To pomeni, da se oseba identificira kot spol, ki se razlikuje od biološkega spola, ki jim je bil določen ob rojstvu. Trans osebe lahko prehajajo skozi proces spolne tranzicije, ki lahko vključuje spolno hormonsko terapijo, kirurške posege ali spremembo imena in izražanja spola.

Transvestit: Zastarel in potencialno žaljiv izraz, nekdaj uporabljen za vse vrste preoblačenja v žensko.

Nam lahko na kratko razložite, kdo je Vera Vulva?

Vera Vulva je ena modna visoka gospa, ki je v bistvu en že prepoznaven lik, na kar sem zelo ponosna. Vera nastopa v predstavah, drag showih, je zgovorna. Najbolj me zanimajo mediji nasploh – zanimiva mi je pojavnost mojega draga v umetniških filmih, videih. Svoj drag jemljem kot neko orodje, da lahko počnem stvari, ki jih sicer ne.

FOTO: Mario Županov

Nam lahko razložite, kaj sploh pomeni drag oz. dragqueen?

Drag bi opisala kot nastop nekega lika, ki je večinoma vezan na spol. Lahko igraš lik, ki je nasprotnega spola, kot si sam, istega spola, ali pa nastopaš kot lik, ki sploh nima spola. Je do neke mere aktivizem, tudi za ljudi, ki sploh nimajo izraženega spola; je odgovor na družbeno definiran spol. Najbolj ga pa razumem kot sredstvo, s katerim lahko prikažeš svojo umetniško predstavo. Je nek lik, ki ga ustvariš, da se lahko z njim izražaš na bolj svoboden način. Če daš svetu vso svojo ustvarjalno in se pokažeš v svoji pravi koži, je prisoten precej večji pritisk, kot češ kaj si bodo drugi mislili, sedaj ko si izpostavljen. Ko si v dragu, pa tega ni, saj gre večina nas skozi kar veliko transformacijo do neprepoznavnosti. Bistvo je ustvariti novo osebo, ki živi neko novo življenje naprej. V bistvu si ti, ampak nisi ti. Tvoj drag ni nek povsem odtujen lik, za katerega se moraš potruditi, da ga za čas nastopa ohranjaš – vseeno ti tega lika nihče ne napiše. Je bolj kot neka ekstra verzija tebe.

In verjetno tudi prinese neko določeno stopnjo zadoščenja, ko lahko začasno živiš ta lik. Preostali poznamo le pust in Halloween in že takrat imamo drugačno dojemanje sebe in sveta. Vse postane nekako bolj svobodno, hudomušno. Kaj šele da bi v nekem liku lahko živeli večkrat, kadar se nam zazdi.

Točno to je nekako bistvo draga. Ko se pogledaš v ogledalo in ne vidiš sebe, kot se vidiš vsak dan, dojameš, da si lahko kdorkoli. Lahko si izmislim, da sem princesa; lahko ustvarim novo osebo, s tem pa tudi način, na katerega želim, da me ljudje dojemajo. Pač igraš neko drugo osebo za čas, dokler ti je to zanimivo.

Kolikokrat si v tej preobleki, kdaj lahko srečamo Vero Vulvo in kje?

Zadnje čase kar pogosto, recimo vsaj 2x na mesec. Vera Vulva in ostale slovenske dragice se da najpogosteje opaziti v klubu Tiffany na Metelkovi ali v K4. Večinoma se pojavljamo v Ljubljani, saj razpolaga s prostori, kjer se lahko v drag preobleki redno nastopaš.

Verjetno ste za te nastope tudi plačane?

Za te nastope nas absolutno plačajo. Začele smo zastonj. Prvič smo se oblekle zgolj za zabavo in šle žurat. Tretjič smo že dobile svoj prvi »gig«. Ko se uveljaviš do neke mere, dobiš že precej dobrih priložnosti. Recimo, letos sva bili s kolegico najeti za Festival animacije ANIMATEKA in Festival LGBT filma Kinodvor. Vedno več je dregic, ki jih želijo najeti za pojavljanje v serijah, videospotih … Ta pop kultura se sedaj kar razvija.

Verjetno vsa ta ličila, oblačila, lasulje niso poceni, kajne? Kje nabavljate vse to?

Tukaj bi uporabil en znani quote od Dolly Parton, s katerim se poveže vsaka dregica: »It takes a lot of money to look this cheap« (potrebnega je precej denarja, da izgledaš tako ceneno). Navsezadnje je treba izbrisati vse, kar obstaja in preko narisati novo osebo. Ta transformacija mi vzame kakšne 3-4 ure. Potrebne so gore selotejpa, da vse stoji, kot mora. V bistvu je to precej neudoben šport. Morda se v tem razlikuje drag in cross-dressing. Smisel ni v tem, da se oblečem v žensko, ker mi je to sexi ali ker se s tem spolom identificiram, ampak je to zame nekakšen kostum. V bistvu smo entertainment znotraj LGBT skupnosti.

Torej ti se ne poistovetiš s to vlogo in se zavedaš, da je to igra. Kako pa je s preostalimi dragi, s katerimi si že prišla v stik? Je tako pri vseh ali so med njimi tudi takšni, ki se s to vlogo tudi osebno poistovetijo, ki se v žensko oblačijo bolj iz lastnega užitka oz. zaradi identificiranja z ženskim spolom? Oziroma povedano poenostavljeno – so dragi tudi transseksualci?

Tukaj je potrebno ločiti trans ljudi in drag queene/kinge, ki to delajo izključno za šov. Definitivno pa se to dvoje lahko tudi križa – imaš trans osebe, ki še vedno delajo drag, ker jim je to zanimivo. Kdorkoli lahko dela drag – tudi ženske. V Sloveniji imamo večinoma moške, ki se oblačijo v ženski drag (drag queens), imamo pa tudi ženske, ki se oblačijo v ženski ali moški drag (drag kings). Poznam tudi nekaj trans punc, ki delajo ženski drag. Imaš cross-dresserje, ki to delajo zaradi nekega spolnega zadoščenja; trans ženske, ki so dejansko ženske, ki so se rodile v napačnem telesu, tretja kategorija pa so ljudje, ki jim je zabavno nositi nek kostum. Ena najbolj poznanih žensk, ki izvajajo drag, je Iza Kunt iz Ptuja – je že zelo prepoznavna dregica, ki je vzpostavila ptujski drag kolektiv z imenom House of Kunt.

Poznaš kakšne slavne dregice, ki bi jih želel izpostaviti?

Seveda. Večino ljudi se ne zaveda, da sta tudi Dolly Parton in Lady Gaga sta v bistvu dregici, saj nastopata v neki drugi vlogi. Že od nekdaj sem velik oboževalec Lady Gaga. Sicer pa bi želel izpostaviti Trixie Matel in Alasko Thunderfuck.

Trixie je dobesedno marketing genij – vzpostavila je svojo linijo ličil in oblačil in je milijonarka. Zna peti, igra več inštrumentov, je tudi dj-ka. Na youtubu ima svoje showe in podcaste. Zgradila je imperij na ravni Barbike. Alaska pa deluje bolj v smislu komedije.

FOTO: Mario Županov

Pa je lahko tovrstno menjavanje vlog tudi problematično za duševno zdravje? Recimo, velikokrat smo brali, da so imeli nekateri slavni igralci zaradi izvajanja t.i. metodnega igranja pozneje duševne težave zaradi prevzemanja nove identitete, saj so tudi v privat življenju prevzeli lik, ki ga igrajo, in tudi od drugih zahtevali, naj jih nazivajo v skladu s tem likom. Vi znate to dobro ločevati ali imate kdaj težave s tem?

Znam dobro ločevati. Ti dve vlogi se tudi navidez zdita podobni, toda nista. Kot metodni igralec imaš to vlogo vnaprej zarisano in se moraš karseda potruditi, da jo suvereno zaigraš. Pri dragu pa si lik, ki si si ga sam izmislil in si ga prikličeš ob priliki, oz. ob raznih predstavah. Prav tako si v najbolj neudobnem kostumu in s tem nekako prisiliš svoje telo, da se obnaša drugače. Vsakič ko sem v dragu, komaj čakam, da pridem domov, se preoblečem ter postanem spet jaz. To ni toliko identitetna stvar, saj se vseskozi zavedaš, da to nisi ti.

Pa vendar, ko si Vera, si ženska in tudi pričakuješ, da se ljudje s tabo pogovarjajo v ženskih zaimkih, kajne?

Ja, preferiram ženske zaimke, saj je moj lik Vere Vulve precej feminilen. Hkrati pa imam v dragu narisane brke, saj se mi zdi to mešanje spolov dokaj zabavno. Vedno se mi je zdelo blazno glamurozno, da bi bila čudovita ženska z velikimi brki. Svoj drag bi opisala kot pisan, intenziven, v stilu ostre, asertivne šefice, kot je recimo Mortitia Adams. To mi je neka inspiracija za simulacijo v dragu.

Pa meniš, da imaš tudi sicer, ko nisi v preobleki, vse te lastnosti ali pa po njih bolj hrepeniš?

Mislim, da jih imam. V bistvu lahko skozi drag razvijaš svoj lasten jaz. To bo morda zvenelo malo osladno, ampak vsa moč, ki jo imaš v dragu, ti je na voljo tudi, ko nisi v dragu. V dragu si pač upam dosti več, ampak navsezadnje vedno ugotovim, da če lahko nekaj drznega naredim v lasulji, potem lahko to storim tudi brez nje. V dragu vadim in razvijam karakter, ki mi je blizu. Tako razvijaš svojo asertivnost. Lažje si privoščiš, da ljudem, ki ti niso naklonjeni, poveš, kaj ti ne ustreza.

Ali meniš, da bi potemtakem tudi tistim ljudem, ki so sovražno nastrojeni, nekako koristilo, da se preoblečejo in igrajo neko drugo vlogo? Potem bi tudi morda lažje razumeli vas, ki to že počnete.

Najbrž ja. Vsak bi si moral občasno obleči nek kostum in tudi igrati v liku, ki ga takrat predstavlja. Že v pustnem času je super, da se vsi preoblečejo v kostume, ampak dragice smo res predane svoji vlogi. Če nosimo lasuljo, smo oblečene v korzet, z vsem, kar pride zraven, ni nobene možnosti, da bi se zunaj obnašala kot moški, saj bi to izgledalo grozno. Če sem že v liku, potem v njem ostanem, dokler ne pridem domov. To ni zgolj šemljenje. Vse skupaj jemljemo bolj resno in smo res predane svoji vlogi. Performance se prične v sekundi, ko zapustim vrata svojega stanovanja in se konča, ko pridem domov.

Ali se smatraš za drugačno?

Do neke mere verjetno sem. Jaz v razredu s 30 drugimi sem bila zagotovo nekdo, ki je izstopal. V osnovni in srednji šoli je vedno bilo nekaj »off«. Morda sem nekoliko drugačna od povprečja, ne bi pa mogla reči, da sem najbolj unikatna oseba na svetu. Sicer pa pripadniki ‘queer’ populacije vedno nekoliko izstopamo. Ko pa si enkrat zunaj tega sistema, si najdeš svoj krog ljudi in naenkrat več nisi tako čuden, ker je tukaj še veliko drugih, ki so enako čudni.

Pa si kdaj kot pripadnica LGBT skupnosti in kot drag deležna kakega sovražnega govora?

Ja, to zagotovo. Na srečo še nisem bila nikdar fizično napadena, se pa zgodi, da ponoči, ko se odpravljamo domov, prejmemo kake opazke. Zelo radi imajo žaljivko »maškara«, kar se mi zdi dokaj smešno. Ja, sem maškara. Okej, in … ? Enkrat so tudi pljuvali v naši smeri, a me hvalabogu ni nič zadelo. Zunaj se sicer ne počutim ogroženo, a vseeno sem pazljiva, da se pretirano ne izpostavljam in da grem po kakšnem eventu takoj v taksi in domov. Karmen Daš iz moje hiše House of Vulva je nedavno opravila en intervju, ki je bil promoviran skorajda povsod, tudi na avtobusih. Potem so se na spletu hitro pojavili komentarji, kot je »kaj dela ta stvor v slovenskih medijih« in klasični sovražni komentarji ljudi, ki sploh ne razumejo bistva draga. Ljudje verjetno mislijo, da smo neka veja perverzije, ki poskuša Slovencem oprati možgane in jih forsirati s svojim početjem. »Hejterji« si ne vzamejo časa, da bi kaj prebrali in dojeli, da gre le za performance, za šov. Ljudje prav tako mešajo cross-dresserje, trans ljudi in drag ter vse mečejo v isti kotel ene velike spolne perverzije. (Cross dresser je nekdo, ki se preoblači v drug spol za zadoščenje lastnega spolnega poželenja).

Navsezadnje so se moški skozi vso zgodovino oblačili v ženske, kajne? Davno tega v dramatskih uprizoritvah Shakespearja ženske sploh niso smele igrati.

Obstaja tudi ena teorija, da beseda drag izhaja iz elizabetinskega obdobja nekdanje Velike Britanije, ko so se moški na dramskih uprizoritvah za igranje ženskih vlog morali obleči kot ženska. Od tod tudi akronim drag, ki bi naj pomenil »dressed, resembling a girl«. Seveda to ni 100-odstotno potrjeno. Sicer pa so se moški v gledaliških uprizoritvah oblačili v ženske v mnogih kulturah že več stoletij nazaj.

Kakšen pa je odziv publike? Ste kdaj deležni tudi kakšne sovražnosti med občinstvom?

Ko nastopamo denimo v Tiffanyju na Metelkovi, imamo precej oboževalcev, ki vzklikajo v prvi vrsti in nas tudi sicer redno spremljajo. Zanimive so tudi lokacije, kjer morda prvič nastopamo in kjer je načeloma mešana publika. Med njimi so takšni, ki nas že dobro poznajo in spet drugi, ki nas še v življenju niso videli, ampak so ponavadi pozitivno presenečeni. Recimo v Velenju smo imele show, kjer nas skoraj nihče ni poznal, na koncu pa so bili navdušeni.

Pa na spletu? Kakšne opazke?

Vsake toliko se kak medij spravi na dregico, če slednja že prej pristane v medijih. Najbolj toksični se mi zdijo komentarji na družbenem omrežju Facebook, v spletnem mediju 24ur, tudi na Tiktoku se pojavijo, zlasti pri videih, v katerih nastopajo dregice, s katerimi se gledalci še nikdar niso srečali in potem komentirajo. Če na Tiktoku objavljaš precej, se pojavi veliko sovražnih komentarjev. So pa k sreči tudi oboževalke, ki te v komentarjih branijo.

Pa se sam kdaj sekiraš, ko te zadeve prebereš? Te ganejo?

Pravzaprav mi je te komentarje smešno in zabavno brati, ker so včasih ti sovražni stihi zares kreativni in duhoviti. Sicer pa so vsi isti. To me res ne bo ustavilo. Vem, da imam dovolj oboževalcev, ki komaj čakajo na moj novi nastop, zato se zaradi par komentarjev res ne sekiram.

Kako se pa spolno identificiraš? Ali so oznake preprosto nepotrebne?

Mislim, da so oznake nepotrebne za tiste, ki ne čutijo, da bi o teh osebnih stvareh morali razlagati. Jaz osebno sem izven draga moški, v dragu sem dregica. Drag zame ni spolno popotovanje,  s katerim bi odkrival svojo žensko plat, ampak je lik, ki sem si ga zamislila.

Je pa res, da je LBGBIQ+ manjšina, zaščitena s strani Ustave RS v smislu sovražnega govora. Če je slednji kaznivo dejanje, mora prištevati sovražnost proti manjšini.

Ja, kar je povsem prav. Že od malega mi je vcepljena ideja o tem, kakšen bi moral biti. In ko ne pašeš v ta okvir, se počutiš ogroženo. Potrebuješ čas, da odkriješ kdo si in da lahko ta svoj jaz podeliš s svetom. In to vzame ogromno energije. Tudi ko si že povsem razkrit in točno veš, kdo si in kaj si želiš, se nekje pojavi kak homofob, ki ti lahko uniči dan. Še vedno se vseskozi pojavljajo neki incidenti, ki v 21. stoletju, leta 2024, res ne bi smeli imeti prostora. Imam prijateljico, ki je trans ženska. Verjetno ste o njej brali že v medijih. Ko je svoje pripravništvo delala v eni izmed mariborskih osnovnih šol, so prihajale razne pritožbe, kot češ da ona otrokom pere možgane. O moj bog, no. Je samo učiteljica, ki je slučajno tudi trans ženska. Hvala bogu, da obstajajo vsaj nekateri zakoni, ki nas deloma ščitijo, zlasti v času, ko se zdi, da sovražnost vedno bolj raste.

Kako pa tvoje transformacije dojemajo tvoji bližnji?

Zaenkrat skoraj vsi pozitivno. Verjetno čisto vsi tega ne razumejo, je pa vseeno pozitiven odziv. Me pohvalijo, kako izgledam. Imam precejšen support družine.

Pa verjetno vsi tega nimajo, kajne?

Vsekakor ne bi bila tukaj, kjer sem zdaj; ne bi imela svoje prepoznavnosti, če bi se morala skrivati.

Kje oz. kaj  po tvojem je vir sovraštva do LGBT skupnosti? Ne le drag ali trans, ampak LGBT kot celota.

Ljudje, ki ne poznajo niti ene ‘queer’ osebe, morda menijo, da mi poskušamo spremenit mišljenja celega sveta in da želimo vse naučiti, kako je biti gej. Iskreno, precej moških, ki so zelo nastrojeni proti gejem ali moškim, ki niso ekstra možati, imajo nek interni problem. Recimo, moški pogleda dregico in do nje občuti neko privlačnost, ampak si tega ne more priznati, ker ve, da je to moški, oblečen v žensko, na koncu pa jo popljuva z besedami »kakšna ogabna spaka«. Jaz pa vem, da sem ti bila všeč, ampak potem si si premislil, saj si videl, da sem v resnici moški. Ker bognedaj, da bi si priznal, da ti je všeč moški, preoblečen v žensko. Ne, raje boš žalil. Ta mindset res v veliki meri opažamo pri moških. Nekateri mislijo, da je biti gej izbira, da je to perverzija in da skušamo otroke in mladino indoktrinirati in podobne nebuloze. Ali pa trdijo, da je vzrok v vzgoji. Kot vir sovražnega govora lahko navedem tudi morebitne notranje stiske – morda se je kdaj prestrašil, če mu je bil kakšen moški simpatičen, češ, »ni šanse, da sem peder«. In potem se bo raje obrnil na sovražnost kot da bi samemu sebi priznal, da so mu všeč (tudi) moški. Tega je precej. Vsaj po naših izkušnjah. Ogromno je hetero moških, ki jih na skrivaj vzburja misel na druge moške. Na aplikacijah za gej zmenkarije lahko najdeš precej poročenih ali kvazi hetero moških, ki iščejo avanture z moškimi.

Kdaj si pa ti »prišla ven iz omare«?

Vedela sem že v osnovni šoli in v glavi sem precej planirala situacije, kako bodo ljudje reagirali. Na koncu osnovne šole sem našla krog ljudi, ki sem jim povedala, in vsi so me podprli. V srednjo šolo sem tako odšla popolnoma odprta glede svoje spolne usmerjenosti. Že od malega sem zelo »queer« otrok, tako da so tudi družinski člani nekako v sebi že vedeli. To ni izbira, tak se rodiš. Imaš pa izbiro, ali se v tem razvijaš naprej ali pa se zapreš.

Kje so tvoje meje glede sovražnih opazk, ki jih še toleriraš?

Meja bi bila, če bi se nekdo fizično spravil name ali mi osebno grozil. To se mi zaenkrat še ni zgodilo. V klubih pa me izjemno razburijo dotični posamezniki, ki se nas dotikajo na neprimeren način, misleč, da smo na voljo tudi za to. Tukaj nisem zato, da bi sprejemala dotike neznancev. To nam je tudi vsem meja. V tem primeru grem takoj do varnostnika ali organizatorja, ker je ljudem treba dopovedati, da tovrstno obnašanje ni sprejemljivo.

Misliš, da bi bila deležna več sovražnega govora, če bi razkrila svojo pravo identiteto in razkrila, kdo se skriva za Vero Vulvo?

Ja. Kot se je izkazalo v primeru Karmen Daš, ki se je medijsko izpostavila izven draga, je med komentarji pod njenimi intervjuji prejela precej sovražnega govora. Ne bi pa rekel, da je to glavni razlog, zakaj se ne razkrijem. Ravno to je zanimivo, da ljudje ne vedo, kdo sem sicer. Je kot neka maska superjunaka. To doda tudi določeno stopnjo svobode ustvarjanja.

FOTO: Mario Županov

Kaj bi dejala vsem hejterjem izza ekranov, ki zmerjajo ali tiste, ki gredo na Parado ponosa, da bi izzvali nasilje zoper LGBTIQ+ skupnost?

Rekla bi, da če te LGBT skupnost zmoti na osebni ravni, imaš morda nekaj za raziskati pri sebi. Ne vidim razloga, zakaj bi sicer tako agresivno in strastno sovražil neko skupino ljudi. Nekaj mora biti v tebi, da se tako osebno odzoveš in da temu zoperstavljanju posvetiš toliko svoje energije in časa. Celo noč si delal plakat, da bi šel na ulico težit ljudem. Zakaj? Nihče te ne bo poslušal. Morda te bo posnela le kamera kakega medija, ki slovi po nestrpnosti. Zagotovo pa ne boš s svojim plakatom zmotil nobenega izmed 2000 ljudi, ki so odšli na Parado ponosa. Vso to sovraštvo in protesti nikdar ne obrodijo nobenih sadov.

Lahko ljudem, ki tega morda ne razumejo docela, razložiš, kaj je bistvo Parade ponosa?

Parade so nastale kot protest za vidnost in pravice. Precej nas je, ampak smo v določenih segmentih ignorirani. Poanta je, da spomnimo nase, ker očitno mislijo, da nas ni. Koncept Parade ponosa se sicer razvija različno od države do države. Ponekod, kjer so naše pravice povsem poteptane, je Parada ponosa še vedno politični protest, drugod pa je parada prevzela funkcijo praznovanja pravic. Ponekod so se te parade spremenile v prave festivale. Med lbgtiq skupinami so ponekod tudi fetišisti, ki na parade vnašajo svojo kulturo fetišev, zato se na nekaterih paradah pojavijo tudi goli ljudje. To je ekstrem, se strinjam.  Ampak mislim, da je slovenska parada še zelo daleč od tega, zato se protesti proti paradi zdijo nesmiselni. V Sloveniji je parada še vedno namenjena vidnosti naše manjšine in boju za pravice. Ni nas le pet, ampak na tisoče.

V Priročniku Med modro in roza sem brala, da 33 odstotkov trans oseb čuti diskriminacijo s strani LGBT skupnosti. Tudi sicer sem že slišala, da geji in lejzbike nekako ne gredo skupaj, se ne razumejo. Mar to po vaše drži?

Ko je potrebno stopiti skupaj, potem se odzovemo skupaj. Vseeno pa smo si znotraj skupnosti precej različni, zato prihaja tudi do trenj. V Sloveniji dosti gejev ne razume koncepta trans skupnosti. Jih ne podpirajo in jih tudi obsojajo. Pri nekoliko starejši generaciji od naše, recimo med 30. in 45. letom starosti, so geji in lejzbike kot dva ločena tabora, ki nekako ne spadata skupaj. Naša generacija pa že lažje sobiva, se dobro razumemo.

 

Projekt Bodimo prijazni je financiran s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.
Share This

S pritiskom na gumb STRINJAM SE, se strinjate da Zavod PIP od tega trenutka dalje in v prihodnosti, na vašem računalniku, shranjuje vaše odločitve, za to da izboljša vašo uporabniško izkušnjo. več informacij

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Zapri