Prejeli smo prijavo sovražnega govora, tokrat s strani Mariborčanke, ki je na prvi šolski dan, ki bi moral biti v znamenju veselja in novih začetkov, ostala odprtih ust. “Prvi dan šole. Polno mesto mladih. Veselje. Nov zagon. Že od včerajšnega dogodka skokov z letali v Dravo sem vsa vzhičena, saj od kar živim v Mariboru nisem videla toliko ljudi na kupu,” je pričela s svojo pripovedjo. Številni mladi “fazani” so očitno šli skozi postopek “krščenja” ob začetku srednje šole; njihova koža vsa porisana.
“Kam ti narišem svastiko?”, slišim glas mladega fanta.
“Na vrat!”, odgovori lepa mlada deklica.
Svet se mi ustavi, gledam, če vidim prav. Fant riše rdečo svastiko na dekličin vrat. Obrnem se in grem proti njima. Deklica zbeži naprej, se dela, da ne sliši, da želim govoriti z njima. Fant ni mogel ubežati.
“Veš kaj pomeni simbol svastike?” vprašam.
“Vem! Pa saj se samo hecamo, je prvi dan šole in se zabavamo”, pojasni. Izgovorim kratek govor svojega mnenja, pozdravim njihovo veselje, upam, da dam skupinici mladih vsaj malo povoda za razmislek. Ja vem, ne morem spremeniti sveta, a iz svoje kože ne morem. Upam, da doma njihovi starši tudi rečejo nekaj besed. Mladih s svastiko na telesu po ulicah Maribora danes ni bilo malo.
Morda ne brcnemo v temo, če pri slednjem tolmačimo, da so mladi pri urah zgodovine precej zaspali ali pa grozot druge svetovne vojne morda sploh ni v šolskem kurikulumu v tolikšni meri, kot bi si želeli. Kako to, da mladih ob tej temi več ne strese, da svastika postaja simbol nečesa zabavnega, namesto zloveščega? Ker anonimni gospe, ki je poslala to sporočilo, iz razbranega težko osebno svetujemo in ker slednje verjetno tudi ni bil njen namen, sporočamo, da bomo v naslednjih mesecih po srednjih šolah intenzivno izvajali predavanja na temo sovražnega govora. In da, tudi o svastiki se bomo pogovarjali – mladi to budnico očitno še kako potrebujejo.