Za Zavod PIP je v sklopu projekta Bodimo prijazni spregovorila strokovnjakinja za romska vprašanja Natalija Djoković Gjorgjievski, socialna delavka, od leta 2008 zaposlena na društvu Mozaik, kjer vodi program Z roko v roki. Področje njenega dela so Romi, ki živijo v Ljubljani. Pred tem je več let delala kot asistentka na Fakulteti za socialno delo na področju socialnega dela z Romi in na področjih etične občutljivosti, beguncev, priseljencev. Zaradi njihovih bivalnih razmer, nepismenosti in nekaterih navad so Romi po vsem svetu tarča sovražnega govora, predsodkov in diskriminacije. Treba je osvetliti vzroke, zakaj do slednjih sploh prihaja in kako jih zamejiti tudi na državni ravni.
Katere so glavne ugotovitve po letih dela z Romi? Kakšne probleme beležite?
Kar se romskih otrok tiče, mi zaznavamo največje težave pri vključevanju v šolo. V Ljubljani so sicer vsi romski otroci vključeni v šolo, ostaja pa vprašanje uspešnosti, zaključevanja razredov. Inštitut za socialno varstvo vsako leto beleži število romskih otrok, ki se jih usmeri v šole s pp. Namesto da bi ta številka skozi leta padala, dejansko narašča. Za primerjavo, na državni ravni je med otroki tak odstotek 1-2%, med romsko populacijo pa 12-13%.
Sama sem diplomirala prav s področja usmerjanja otrok v programe s pp. Ti otroci gredo v prvi razred OŠ z velikim mankom znanja. Nepismeni starši otroku v predšolskem obdobju ne morejo nuditi dovolj močnega znanja, da bi bili primerno opremljeni za vstop v osnovno šolo. Med otroki v predšolski vzgoji, s katerimi mi delamo že v vrtcih, jih procentualno še vedno precej vsaj med 3. in 6. razredom OŠ konca v šolah s pp.
»Upam si trditi, da je večina romskih otrok, ki hodijo na prilagojen program, rojenih brez kakršnegakoli hendikepa ali kakšnih intelektualnih primanjkljajev.«
Potem ti otroci zrastejo. Romske mladostnice imajo o svojih poklicnih ciljih podobne želje kot vsa ostala dekleta. Po drugi strani pa državna politika nekako pričakuje, da bodo Romi pristali v poklicih, povezanih z odpadki. Romske punce si recimo zelo želijo delati kot kozmetičarke ali frizerke, a se v ta poklic iz šole s pp sploh ne morejo usmeriti. Dejansko imajo na voljo le pet programov, v okviru katerih lahko delaš kot pomočnik slaščičarja, mesarja, peka, kuharja in natakarja, potem je tukaj še pomočnik v gradbeništvu in obdelovalec lesa. To so zelo neprivlačni poklici, ki se jih seveda zelo neradi lotijo. Tudi zato po končanem prilagojenem programu večina otrok ne zaključi srednjih šol. Nekatere šole se sedaj tudi odločajo, če bodo sploh še obdržale dvoletne programe. Ti otroci imajo tako vse manj opcij do nadaljnjega šolanja. Upam si trditi, da je večina romskih otrok, ki hodijo na prilagojen program, rojenih brez kakršnegakoli hendikepa ali kakšnih intelektualnih primanjkljajev.
V enem vaših intervjujev v časniku Delo ste navedli, da romske otroke pošiljajo v šole s posebnim programom, da bi jih napolnili in si tako zagotovili finance. Še vedno mislite tako?
Da, še vedno sem v to prepričana. Enkrat sem enega otroka tudi spremljala na teste, kjer je komisija ugotavljala, če je otrok primeren za premestitev v šole s prilagojenim programom. Članica komisije je tega otroka spraševala o barvah, številkah, ampak v slovenskem jeziku, ki ni bil njegov materni jezik. To ni le jezikovna, je tudi kulturna bariera. To je kot da bi mene nekdo na Kitajskem testiral v kitajščini. Po vsej verjetnosti bi izpadla hendikepirana. Cel sistem je narejen tako, da je zelo lahko dobiti »dokaz«, da ima ta otrok nek primanjkljaj. Nekdo, ki se s tem usmerjanjem otrok ukvarja, se tudi ne vpraša, ali ima ta otrok doma barvice, igrače in druge za razvoj pomembne zadeve. Veliko romskih otrok ni vključenih nikamor in tako ne morejo pridobiti določenih socialnih, praktičnih, ročnih in drugih veščin. In s tem v bistvu izključujejo cele generacije Romov. Poznam precej romskih otrok, ki jim sledim praktično že od rojstva, danes so mladostniki. Pri 15. letih so neuspešni v šoli, nimajo perspektive. Občutijo neko nemoč, brezizhodnost, počutijo se, kot da tako ali tako ničesar ne morejo spremeniti.
»To ni le jezikovna, je tudi kulturna bariera. To je kot da bi mene nekdo na Kitajskem testiral v kitajščini. Po vsej verjetnosti bi izpadla hendikepirana.«
Nepismenost staršev in posledična napotitev romskih otrok na posebne programe, kjer si pozneje ne morejo ustvariti privlačnega poklica, je torej eden izmed vzrokov za njihovo stanje v družbi. Iz tega potem izvirajo tudi številni predsodki, diskriminacija, nenazadnje so na tej podlagi deležni tudi sovražnega govora. So vzroki še kje drugje?
Ogromno je tudi nekega »romatiziranja«, da so Romi recimo vsi glasbeno nadarjeni. Marsikdo zase meni, da nikakor niso rasistični, a kmalu ugotovimo, da imajo precej predstav, ki so polne predsodkov, tudi prikritega rasizma.
»Od kod pa si ti, da si tako črna?«
Sama opažam, da je diskriminacija na porastu vse od begunskega vala leta 2015. Pred tem je bil rasizem še nekako prikrit, sedaj pa je eskaliral do konca. Rečeš lahko praktično vse. Do tega obdobja tega niso bili deležni v tolikšni meri. Zdaj pa kar v obraz. »Od kod pa si ti, da si tako črna?« Ko gremo kam na izlet ali na plažo, ljudje kar buljijo.
Kako pa je z Romi drugod, recimo v balkanskih državah?
Načeloma je njihova socialna situacija še slabša. Veliko otrok prosjači, tudi skupaj s starši. Tam je huda revščina. V Makedoniji so res velike romske skupnosti in najde se tudi veliko izobraženih. Imajo svoje nevladne organizacije in svoje izkušnje ter znanje lahko predajajo drugim. Ta pozitiven zgled je cilj. Prav to mladi potrebujejo. V Sloveniji lahko za primer dobre prakse navedem Akademski romski klub, ki so ga vzpostavili izobraženi mladi Romi. Oni so prvi pri nas načeli temo »LGBT Romov«. To, kar oni počnejo, je prihodnost.
Pa je pismenost dovolj za izboljšanje stanja (ne)zaposljivosti?
V Sloveniji se NVO-ji zelo trudijo za vse, ki delajo z Romi, ljudi opolnomočit, opismenit. Ampak življenje gre tako hitro naprej, da mnogi postanejo pismeni šele pri 35. letih. Vsak dan imamo programe slovenščine, ki se ga udeležujejo tudi Rominje, ki se želijo naučiti pisati. Ampak samo znati pisati je za današnji delovni trg hudo premalo. Danes moraš biti funkcionalno pismen, znati moraš uporabljati računalnik. Ogromno je enih kompetenc, ki jih mi vsak dan nezavedno pobiramo in jih uporabljamo. Tisti, ki so ostali nepismeni, tega nimajo. Nam je bila dana osnova, njim ne.
Pa se vam zdi, da morda pri Romih vso to pridobljeno znanje, šolanje, ni vrednota, po kateri stremijo?
Za vse uporabnike, s katerimi jaz delam, je šola velika vrednota. Jaz res nimam uporabnikov, ki bi rekli, da jih šola ne zanima. Takšne stvari se dogajajo tam, kjer je morda kakšna zasvojenost ali trenutne hude stiske. V Ljubljani imamo veliko nevladnih organizacij in mladinskih centrov, ki se ukvarjajo s temi otroki in njihovimi starši, ampak je žal to še vedno premalo.
V Ljubljani je torej stanje glede šolanja precej drugačno kot drugod, recimo v barakarskih naseljih, kjer večina otrok sploh ne obiskuje osnovne šole. Kje pa so vzroki tam?
Tisto so romske skupnosti, ki nimajo nekega stika z zunanjim svetom. Ko si ti vseskozi vpet v neko skupnost, pobiraš tudi slabe navade. V teh skupnostih, kjer je ta problem razviden, je veliko zasvojenosti, zelo nizki prihodki, zelo huda revščina in malo pozitivnih izkušenj, ki bi ljudem dale kakšno upanje za naprej.
Torej dejansko ista situacija, kot v »slumih« oz. barakarskih naseljih drugod po svetu.
Točno tako. Ni uvida v boljšo prihodnost. Zaprta skupnost in notranji krog, ki se vsak dan vrti okrog svoje osi. Romi v Ljubljani živijo v blokih in so tako del širše skupnosti, kulturne diverzitete. Včasih je bilo barakarsko naselje v Ljubljani pri Žalah. Potem so se ti Romi preselili v bloke v Ljubljani. Mislili smo, da bo prišlo do kakih problemov, v smislu, da jih sosedje ne bi sprejeli, da bi jih zavračali, a Tega v glavnem ni bilo. Ljudje so jih kar sprejeli. Ko so se ti ljudje selili, smo jim precej pomagali pri osnovnih opravilih, kot je recimo plačevanje položnic. Jaz vidim rešitev v tem, da je treba te ljudi vključiti v preostalo družbo in odličen način, kako to doseči, je z bivanjem v skupnosti na primer v bloku oziroma blokovskem naselju.
Kot vemo, je v Sloveniji kar precej sovražnega govora uperjenega v Rome. Kako se Romi odzivajo na sovražni govor, ko nanj naletijo?
Zelo jih čustveno prizadene. Prav tako mi je bil precejšen šok, ko sem ugotovila, do kolikšne mere so ponotranjili svojo stigmo. Ko smo se enkrat odpravili na izlet in sem srečala enega znanca iz privatnega življenja, so mi po srečanju otroci rekli »joj, kaj pa sedaj, ko te je videla z nami?« Marsikatera družina išče potrditev in me prosijo, naj jim priznam »da niso kot drugi cigani.« In ko jih vprašam, kaj to pomeni, mi odgovorijo nekaj v smislu, da so drugi Romi umazani in leni. To je ena taka družbena dediščina, kako tudi mi vzgajamo svoje otroke. »Če ne boš priden, te bo odnesla ciganka«, »umazan si kot cigan«. To je prav tako sestavni del naše – slovenske vzgoje. In zanimivo je, da tako sami Romi razmišljajo o drugih Romih.
Torej dejansko se svoje etnične pripadnosti sramujejo?
Eden največjih šokov moje diplomske naloge oz. raziskave, ki sem jo opravila v okviru diplomske, je bilo vprašanje maternega jezika. Starši so kot svoj materni jezik vsi navedli romščino. Na vprašanje maternega jezika njihovih otrok pa so vsi odgovorili z »bosanščina«. Logika je torej, da če ona svojega otroka ne bo naučila romskega jezika, on več ne bo Rom. Ker romski jezik je grd in ona ne želi, da je njen otrok Rom. Oni zelo zelo veliko napora vlagajo v to, da bi se izognili stigmi.
»Logika je torej, da če ona svojega otroka ne bo naučila romskega jezika, on več ne bo Rom. Ker romski jezik je grd in ona ne želi, da je njen otrok Rom.«
Ali pa recimo tak primer: Družina, ki živi v enem okolišu, vpiše otroka v šolo v drugem okolišu, zato da v šoli ne bi ugotovili, da so Romi. Najbolj žalostno pa je, da so otroci družin, ki to naredijo, v šoli bolj uspešni. Vse, kar mi o njih mislimo, oni projicirajo vase. Celo nekatere romske matere mi rečejo, da želijo, da bi se njihove hčere poročile s Slovencem. Veliko romskih staršev si ne želi biti del romske skupnosti. Spet drugi uporabniki pa ravno obratno – so povsem pripadni romski skupnosti.
Pa se skupina Romov, ki še vedno pripadajo temu svetu prisilnih porok in prodaje otrok, po geografskem poreklu razlikujejo od Romov, ki se od te kulture oddaljujejo in se želijo asimilirati?
V Ljubljani večina uporabnikov, s katerimi delam, prihaja iz Bosne, Srbije, Makedonije, deloma Kosova. V Mariboru pa so večinoma Romi iz Kosova. Na Dolenjskem je recimo manj prisilnih porok, največ jih je v Ljubljani in Mariboru.
Pred kratkim se je v medijih pojavil posnetek »milijonske« romske poroke iz Srbije. Ženinov oče je moral za nevesto plačati 100.000 evrov. On je na dan poroke dopolnil 18 let, ona je bila še mladoletna. Šokirana sem, da so se vsi mediji obregnili ob luksuz, nihče pa ni z besedo komentiral, da je bila nevesta kupljena in da je bila mladoletna. Na posnetku sta se pravzaprav poročila že drugič. Prvič sta se poročila v Makedoniji, ko sta bila mladoletna oba. Ko novinar mater neveste vpraša, če je bila poroka dogovorjena, je odgovorila, da je med njima preskočila iskrica in da je to prava ljubezen. V originalni oddaji, ki sem si jo ogledala in ki je že umaknjena s spleta, pa so pokazali, kako je to nevesto izbiralo več moških.
»Ta denar je zagotovilo, da je punca nedolžna, da ne bo pobegnila in da bo s tem moškim ostala vso življenje.«
Dokler tega sama nisem videla v praksi, teh običajev nisem poznala. Teh 100.000 evrov za nevesto pravzaprav ni dota. Sklenitev poroke poteka tako, da se najprej oba očeta dogovorita, koliko bo oče ženina plačal očetu neveste. Ta denar je zagotovilo, da je punca nedolžna, da ne bo pobegnila in da bo s tem moškim ostala vso življenje. Če se izkaže, da ona več ni devica ali če pobegne, mora oče neveste očetu ženina vrniti dvokratno vsoto prejetega denarja. Iz tega razloga punce iz romske skupnosti zelo skrbi, da med spolnim aktom ne bi krvavele. Tik pred spolnim odnosom oziroma posilstvom punco celo skrbno pregledajo, da nima s seboj slučajno kakega rezila, s katerim bi se lahko porezala. Tudi to, pregledovanje telesa, je spolna zloraba.
Saj verjetno veliko našega obsojanja romske skupnosti potem izvira ravno iz naslova precej surovih običajev, ki so nam tuji.
Ko se pogovarjam s socialnimi delavkami na Centru za socialno delo, teh »običajev«, škodljivih tradicij, prav tako ne poznajo. A dejstvo je, da oni recimo prodajo 16-letno dekle, ki pri tem nima nobene izbire. Ona ve, da če bo pobegnila, jo lahko čaka celo smrt. Najbolj mila kazen je to, da bo moral njen oče vrniti dvakratnik zanjo dobljene vsote, kar pomeni revščino za njeno celotno družino. Pri 16 ona recimo zanosi, saj je kontracepcija absolutno prepovedana. Ko ima že 3 otroke, jo vsi obsojajo. Ljudje vidijo samo to, kako se ona »plodi«. Nihče se ne vpraša, koliko izbire je dejansko imela. In tipičen stereotip, povezan z romsko žensko je, da je lahka, da ne zna zadrževati svojih seksualnih nagonov. V resnici je ona ves čas žrtev posilstva. In še huje, doživljenjsko mora živeti s svojim posiljevalcem. Pri veliko Romih iz ljubljanske skupnosti je namreč absolutno nesprejemljivo, da imaš v življenju več kot enega partnerja.
»V resnici je ona ves čas žrtev posilstva. In še huje, doživljenjsko mora živeti s svojim posiljevalcem.«
Pa se vam te ženske kdaj zaupajo, vam povedo, kaj čutijo ali so že povsem otopele in sprijaznjene?
Sprejmejo in živijo s tem. Imaš tudi druge, ki rečejo, da je to čast in da bodo tudi one naredile tako, kot vse druge. Nekatere pa rečejo, da bodo obrnile ves svet, samo da se njihova hčerka ne bi poročila tako mlada.
Kateri so še tipični stereotipi, ki krožijo med ljudmi glede romske skupnosti?
Tipični stereotipi so »romski moški so nevarni, ženske pa imajo ogromno otrok«. Pa to ni le pogled z ulice, ampak tudi s strani institucij. Moja izkušnja je, da je pri diskriminaciji zelo pomemben tudi spol. Romske ženske so veliko bolj diskriminirane kot moški.
Potem je tukaj ta stereotip, da Romi prejemajo dosti višjo socialno podporo. To je v bistvu larifari. Sploh ne vem, od kod to izhaja in zakaj se širijo takšne novice. Izračuni so enaki za vse, ne glede na etnično poreklo.
Kako se v bistvu znajdejo Romi, ki ne znajo slovensko, pri kakšnih upravnih ali administrativnih opravilih, recimo urejanje dokumentov, obisk banke?
Mi jim pri marsičem pomagamo, ampak zagotovo to ostaja problem. Kar se tiče nekih socialnih pravic in vpisov v šolo, mislim, da načeloma ni težav. Včasih jih spremljam na CSD. Socialna delavka nekaj razlaga, oni kimajo, ne rečejo ničesar. Na koncu mi priznajo, da ničesar niso razumeli. Spomnim se tudi obiska pri eni socialni delavki, ki nas je želela sprejeti kar na hodniku. Prosila sem jo, če se lahko kam usedemo in videla sem, da ji je bilo zelo naporno, češ zakaj smo sploh prišli. Meni se je zdela blazno osorna in neprijazna, njima pa se je zdela super in nadvse prijazna. Vprašala sem, kako vama je bilo super, ko pa vaju je želela sprejeti na hodniku, bila je osorna. Razložila sta, da se ni drla. Prijaznost je očitno zreducirana na golo odsotnost kričanja.
Bi lahko dejala, da smo Slovenci nestrpen narod?
Ja, kar precej. Ne samo do Romov, tudi sicer.
Se vi kot NVO tudi sami otepate sovražnega govora zaradi ukvarjanja z marginaliziranimi skupinami, pa tudi sicer?
Morda ne ravno s sovražnostjo, takšnih izkušenj nimamo. V Ljubljani je sicer druga situacija, tu je precej NVO-jev in njihovo delo se precej spodbuja. Čeprav si ne znam predstavljati, da bi za svoje delo prejeli kakšno donacijo. Varne hiše jih recimo dobijo, pri delu z Romi in priseljenci pa je to nepredstavljivo. Velja pa na splošno, da če se ukvarjaš z Romi, se to smatra kot slaba služba. Meni ljudje rečejo »pa saj enkrat boš našla boljšo službo«. Nekateri pa nas vidijo kot dobre vile, ker če se ukvarjaš s tem področjem, moraš biti resnično poseben in dobrega srca. Težko je ljudem razložiti, da je to ena stroka, ki se razvija in da gre za socialno delo.
Katere ukrepe bi lahko Slovenija vpeljala, da bi lahko slednje doprineslo h pozitivnim spremembam za romsko skupnost?
Potrebna je sistemska ureditev. Rome bi pričela sistematično vabiti na Zavod za zaposlovanje, kjer bi v sklopu kariernega svetovanja preverila njihove potenciale, tudi če so nepismeni. Zelo aktivno bi jih vpeljala v programe socialne aktivacije, programe izobraževanja, opismenjevanja. Velik problem opažam pri ljudeh, ki nikdar ne zapustijo svojega doma, saj s tem nikakor ne morejo prekiniti svoje dolgotrajne brezposelnosti. Ko se dolgotrajno brezposelne ženske pri nas zglasijo na tečaju slovenščine, jim to ogromno pomeni. Služba je način vključevanja, kjer lahko spoznajo druge ljudi, se od drugih kaj naučijo. Mogoče bi se nekdo rad naučil šivati. Morda nekdo govori več jezikov in bi kje potrebovali njihove veščine. Veliko moških se ukvarja z izdelovanjem železa. Morda jim je treba pokazati, kako zagnati s.p., kaj je to računovodstvo, da lahko zaženejo svoje podjetje. Ta vključenost je prihodnost. Mi velikokrat apeliramo na Zavod za zaposlovanje, da bi te ljudi nekam aktivno vključili. Ampak ne ukrepajo.
Pa je to zanje tudi vrednota, da bi želeli biti vključeni, asimilirani?
Nekateri ja, drugi ne. Tisti, ki so si tega res želeli, že imajo službe. Nekateri sploh ne vedo, kaj to pomeni. Mi obravnavamo družine, ki se pri prvem otroku naučijo, kaj je to šola. Ena mati mi je rekla »odkar se ti z mojim otrokom učiš, on dobiva druge številke«. V prevodu to pomeni, da dobiva boljše ocene. Ona nima lastnih izkušenj z ocenami, sploh ne ve kaj so. Pri tretjem otroku pa že obvlada. Nekateri naši uporabniki so se z našo pomočjo naučili iti na avtobus. Da bi šel na avtobus, je najprej treba poznati številke in se malo orientirati v prostoru. Nekateri Romi ne poznajo lastnih rojstnih dni, kot tudi ne rojstnih dni svojih otrok, saj ne poznajo števil.
Sprašujem se, kako so vendar živeli prej? Kakšno je življenje, če ničesar ne veš, ničesar ne znaš?
Predstavljajte si življenje v romskem naselju. Makedam, blato, barake, legalno nasilje. Na le dveh naslovih živi recimo 800 ljudi in ko jim poštar dostavi pošto, on ne ve, kje stanuje kdo, zato vso pošto dostavi v en nabiralnik. V tej pošti se je recimo znašla izvršba ene ženske, ki bi naj pred 5 leti povzročila prometno nesrečo, čeprav v življenju ni vozila. Če je nekdo nepismen in se podpiše z »X«, potem takega podpisa ni težko ponarediti. Nekdo je preprosto ponaredil njen podnapis in avto kupil na njeno ime. Vpleteni so v ogromno nekih zapletenih pravnih situacij, ki so možne samo, če si nepismen. Včasih rečem, da je pustiti človeka nepismenega še hujše kot nasilje. Če si nepismen, nimaš v življenju nobene funkcije. Oni vedo, kaj pomeni nepismenost, kaj prinese, prav zato je postal obisk šole velika vrednota. Čisto banalen primer: starejša nepismena ženska v trgovini na blagajno naloži en kup stvari, prodajalki/cu pa reče »do 50 evrov«, kolikor je pač imela na voljo. Razumeti vrednost denarja je del funkcionalne pismenosti.
Imeli smo uporabnico, ki si je pri 28. letih v zdravstvenem domu prvič odprla zdravstveni karton. Prej zdravnika še ni obiskala. Med mojimi uporabniki je generacija 40+, od tega večina žensk in vsaj polovica moških, skorajda nepismena. V Ljubljani pa je mlajša generacija odraslih vsaj osnovno pismena.
Kaj bi želela povedati ljudem, ki izrekajo tolikšno sovražnost in so polni predsodkov? In kakšne posledice to prinaša za duševno zdravje Romov?
Zagotovo ima slednje zelo negativni vpliv. Mislim, da te sovražne izjave več povedo o njih samih. Menim pa, da bi morali biti v državi zelo striktni, da bi se sovražni govor preganjalo.
Pogost predsodek je, da Romi nimajo duševnih težav, da jim njihov način življenja povsem ustreza. Pa je to res?
Dejansko je to zelo pomembna tema, ki bi jo bilo treba raziskati. Ker imam več stika z ženskami kot z moškimi, lahko govorim zanje. Veliko jih išče zdravstveno pomoč in ogromno jih prejme zdravstveno pomoč v obliki antidepresivov in pomirjeval. Ne najdejo pa svoje poti v neke programe za duševno zdravje. Toda ta zdravila je njim dal vendar zdravnik in one verjamejo, da je to najboljša pot.
Kaj je srž problema romske skupnost po vsem svetu? Gre morda za razlike v mentaliteti in vrednotah?
Mislim, da je ta revščina, ki gre iz generacije v generacijo in ki je prevečkrat razumljena kot del kulture. Mi velikokrat smatramo, da si oni tega želijo. Če nekdo živi v šotoru in ima vse umazano, ker nima dostopa do vode, je to revščina. Mi včasih sploh ne znamo poimenovat revščine in potem rečemo, da je to njihova kultura. Zdi se mi, da si ljudje želijo od te problematike karseda distancirati in zato jih tudi zavračajo. Zavračajo jih, ker imajo zakoreninjeno prepričanje, da se bodo od njih nalezli njihove stigme.
»Zavračajo jih, ker imajo zakoreninjeno prepričanje, da se bodo od njih nalezli njihove stigme.«
Velikokrat slišimo tudi očitke, da se Romi bogatijo na račun kriminalnih dejavnosti.
Kriminal seveda nikoli ni omejen na neko etnično manjšino oziroma skupnost. V nekaterih skupnostih imaš res posameznike, ki izkoriščajo druge Rome. Tudi sama sem imela takšno izkušnjo. Tukaj pa nastane problem, ker se policija ne želi vmešavati, kot češ da so to neka »ciganska posla«. Tukaj se dogaja neko kriminalno dogajanje, naj pridejo in raziščejo, kot to počno tudi sicer. In tukaj je tudi srž problema – država in policija pri raznih kriminalnih dejanjih ne ukrepata zgolj zato, ker so to romski problemi. Mi njih dojemamo kot neko skupino, ki je vse probleme sposobna rešiti znotraj svoje skupnosti. Enako rečejo za mladoletna dekleta, ki se morajo poročiti, češ da je to pač njihova kultura. Če je njihova, potem je tudi moja – če bo mene moj mož udaril, a je to moja kultura?
Prispevek je nastal v sklopu projekta Bodimo prijazni.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.