V Sklopu programa Regionalno stičišče NVO Podravja smo opravili poglobljen intervju z magistro Sanjo Obaha Brodnjak, direktorico Družinskega inštituta Objem, certificirano psihoterapevtko za otroke in mladostnike ter magistro zakonskih in družinskih študijev, s specializacijo iz geštalt pedagogike in geštalt svetovanja. Relativno nov Inštitut, ki ga je ustanovila pred letom in pol, je nastal iz prej obstoječega Družinskega centra Objem, saj so se pokazale vse večje potrebe po psihosocialnih storitvah za otroke, mladostnike, družine in odrasle.
Gospa Obaha, kako pravzaprav postaneš certificiran psihoterapevt za otroke in mladostnike? Kje ste pridobili ta naziv?
Specializacijo sem opravljala v West Coast Institute v ZDA pri Felicii Carroll, ki je skupaj z Violet Oaklander sooblikovala pristop gestalt igralno terapijo (»Gestalt play therapy«).
Igralna psihoterapija je terapevtski pristop, ki otrokom omogoča, da skozi igro izrazijo svoje misli in občutke na način, ki jim je naraven in razumljiv. Igra je otrokova “prva govorica” in preko nje lahko raziskujemo notranji svet otroka, njegove skrbi, strahove, ter hkrati spodbujamo razvoj pozitivnih veščin in vedenj.
V varnem in sproščenem okolju, prilagojenem potrebam otrok, terapevt skozi igro in kreativne aktivnosti pomaga otroku ali mladostniku, da bolje razume svoje čustvene izkušnje. Skozi različne oblike igre, kot so igre z vlogami, umetniško ustvarjanje, pripovedovanje zgodb in uporaba figuric, otrok izraža tisto, kar morda težko izrazi z besedami.
Prej ste več let vodili Družinski center Objem – kako to da ste se odločili za spremembo, za nov inštitut?
Ko smo ugotovili, da so vse večje potrebe po teh storitvah, sem ustanovila samostojno enoto, ki je namenjena različnim psihosocialnih storitvam za otroke, mladostnike, družine pa tudi odrasle. Družinski center Objem je prej kot ena organizacijska enota spadal pod Zavod Andreja Majcna Maribor, ki je del Don Boskovega centra v Mariboru. Prav tako sem bila kot mladinska delavka in predsednica društva 15 let zaposlena v Selezijanskem mladinskem centru. Ko sem pred več kot 15 leti vstopila v mladinski sektor kot profesionalna mladinska delavka, so bili mladi drugačni. Potem pa je bilo potreb po psihosocialnih znanjih vse več in sčasoma smo ugotovili da je to področje izjemno podhranjeno. Začutila sem klic po dodatnem znanju, da sem lahko razumela to novo dinamiko in revščino mladih, da sem lahko pomagala. In tako je nastal ta poklic; tako je nastal družinski center, tako je nastala svetovalnica v Salezijanskem mladinskem centru, kjer sem še vedno prostovoljka.
Kdo vse se na vas obrača in za kakšne težave gre?
Gre za različne težave v mentalnem zdravju, čustvene izzive pri otrocih, kot so jeza, drugi čustveni izbruhi … Potem gre za težave v šoli, pri odnosih. Včasih drastično padejo ocene in je to en tak pokazatelj stanja. Pri mladostnikih gre za različne izzive, od depresije do različnih oblik anksioznosti, paničnih stanj, težav z identiteto ipd. Za mlade osnovno- ali srednješolce prirejamo tudi razne brezplačne delavnice.
Se vam glede na vaše izkušnje dozdeva, da je duševnih stisk otrok in mladostnikov vse več in da bi v celotni državi potrebovali precej več tovrstnih storitev, kakršne ponujate vi?
Zagotovo. Opažamo 2 problematiki mladih, ki ju je covid-19 kriza še poglobila: težave v mentalnem zdravju, izražanju občutij in težave pri socialni vključenosti in odnosih.
Mladinski delavci in pedagogi smo to problematiko pri svojem delu zaznali v širšem, EU okolju in se tako povezali v strateškem partnerstvu z mednarodnim projektom YoEUth mental health at Heart, ki je sofinanciran s strani EU preko Erasmus+.
Potreba po kvalitetnih psihosocialnih storitvah je velika in presega ponudbo. Problem je tudi, da veliko duševnih stisk otrok in mladostnikov ostaja neprepoznanih. Veliko se lahko naredi že s preventivo in osnovno, vendar ustrezno psihoedukacijo pomembnih odraslih v otrokovem/mladostnikovem življenju, začenši s starši, vzgojitelji, učitelji, trenerji, mladinskimi delavci, ipd.
Ampak v tujini ni tako, kajne? Ali ni drugod po svetu psihoterapija uradna veja medicine?
Ja in ne. Ko gredo starši v ZDA denimo v postopek ločitve oz. kadar gre za razpad družine, se v vmesnem obdobju, ko potekajo procesi, par in otroka vključi v psihoterapijo. V tem vmesnem obdobju si torej par lahko še premisli. Tudi ko nekdo v družini umre, se otroka vključi v psihoterapevtski proces. Družba je v ZDA in drugih EU državah bolj ozaveščena in psihoterapija ni tabu ali nekaj sramotnega, zato starši poskrbijo zase in za otroka tudi na tak način. V ZDA se psihoterapija lahko krije iz zdravstvenega zavarovanja. Odvisno, kakšno zavarovanje imajo sklenjeno. Veliko teh storitev pa je samoplačniških. Ne samo v ZDA, tudi drugod po svetu. Tudi pri nas je možnost vključitve v psihoterapevstki proces preko javnega zdravstva, vendar teh možnosti ni veliko in čakalne vrste za tovrstne storitve so dolge.
Prav tako menim, da bi bilo dobro, da so vsaj osnovna znanja s področja psihologije vključena v poklice, kot je pedagoški, socialni ali poklice mladinskih delavcev. Vsak, ki se ukvarja z otroki in mladostniki, bi moral obvladati minimalno osnovno psihoedukacijo. To tudi preprečuje morebitna zmotna prepričanja. Recimo, dandanes se še dogaja, da kak učitelj za mladostnika, ki se samopoškoduje, trdi, da zgolj išče pozornost. Tega nihče ne počne, zato ker bi iskal pozornost, pač pa zato, ker notranje rane v njih »kričijo« in dejansko tega ne znajo izraziti na drug način. To stisko obrnejo vase in se zato samopoškodujejo. Te mite je treba razbiti. Čeprav se o tem veliko ozavešča, so v pedagoških poklicih še vedno zaposlene osebe, ki imajo napačna prepričanja oz. sploh niso prejele izobrazbe na tem področju.
Torej nekaj podobnega, kot vselej govorijo za otroke z ADHD – da so v bistvu razvajeni?
Ja, točno tako. Čeprav včasih so starši zaskrbljeni, da ima njihov otrok adhd oz. motnjo pozornosti, potem pa ugotovimo, da ima dejansko premalo nestrukturiranega gibanja in da mu njegove naravno agresivne energije ni dovoljeno izraziti skozi igro ali ni dovolj takšne igre, v kateri se otrok prepoti, v kateri lahko tekmuje, se smeji, v kateri so otroci lahko glasni in kričijo … Pri nas pa najdejo prostor, kjer jim vse to omogočamo. Imamo boksarsko vrečo, »mehke (penaste) sablje« in podobno. Otrokom tako omogočamo t. i. igralno terapijo, ki je namenjena predvsem osnovnošolskim otrokom. Z imenovano terapijo jih naučimo, kako naravno agresivno energijo izraziti.
Zanimivo, da ste omenili slednje. Pred kratkim je v medijih odjeknila novica o slabih gibalnih rezultatih vrtčevskih otrok v Sloveniji in na Hrvaškem. Le vsak deseti otrok bi naj imel dobre gibalne sposobnosti, kar je zaskrbljujoče.
Jaz sem v osnovno šolo hodila v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Takrat smo se igrali na dvoriščih, plezali po drevesih, se preganjali s kolesi … Če si padel, si rano razkužil in že smo šli naprej. Teh težav z mentalnim zdravjem mladih je bilo tedaj veliko manj. Morebitne težave so nastopile zaradi družinskih dinamik, kot je prisotnost alkoholizma, ločitev, družinsko nasilje, itn. Zdaj pa je duševnih težav mladih ogromno. Generalno pogledano, se otroci ne znajo igrati sami, vajeni so igre z odraslimi, ne pa z vrstniki. Tukaj v selezijanskem mladinskem centru smo locirani tudi zato, ker je zraven igralnica, veliko je otrok in mladih. Otroci in mladi se med seboj lažje povežejov spontani in nestrukturirani igri, imajo delavnice, marsikaj se dogaja. Igrajo se različne igre, kot je recimo zračni hokej, ki je odlična za obvladovanje jeze. Otroke je treba naučiti, da je zdravo izraziti jezo, ampak je pomembno vedeti, na kak način se jo konstruktivno izraža. Pri nas je za slednje varno okolje; otroci lahko izražajo jezo in jo v bistvu morajo.
Katere pa so najpogostejše duševne težave otrok in mladostnikov, mladih, ki jih opažate pri svojem delu?
Opažam veliko medvrstniškega nasilja, ki se pojavlja že med majhnimi otroki v 2., 3., 4. razredu. Prav tako je precej samopoškodovanja, anksioznosti, brezvoljnosti, nagnjenja k samomorom, depresije, motenj hranjenja. Tukaj ne govorimo o težjih psihiatričnih stanjih, ampak o stanjih, ki se dajo reševati s psihosocialnim svetovanjem in terapijami.
Problem pa je v tem, da otroki v svojih stiskah ostanejo sami, zato teh stisk ne morejo nikjer in nikakor izraziti. Občutijo strah, jezo, žalost, sram … Ta čustva morajo »izkričati«, preigrati. Zato imamo našega »Bobota«; to je naša bokarska vreča, ki jo lahko otroki brcajo, boksajo, vanjo skričijo svoje stiske … Včasih so otroki presenečeni in me vprašajo, ali jim je res dovoljeno kričati. Jaz pa razložim, da ne samo, da je to dovoljeno, pač pa je celo zaželeno. Ta nabrana čustva je treba spraviti iz sebe. In kaj vse ob tem vidiš! Če bi tak izbruh akumuliranih čustev videli in slišali njihovi starši, bi bili verjetno zgroženi. Včasih tudi starše seznanim s tem in se skupaj dogovorimo, da lahko otrok svojo stisko izrazi na dogovorjen način. Vedno jim podarim tudi dve antistresni žogici, vsako za eno roko in jih naučim različnih vaj za regulacijo leve in desne možganske hemisfere in jih tako naučim tehnik za motivacijo in regulacijo jeze.
S kolegico Nastjo Zagoranski, ki dela veliko z vrtčevskimi otroki in prvo triado osnovnošolskimi, skupaj izvajava tudi vadbo za možgane. Naučimo jih regulacije čustev, pokažemo vaje za levo in desno možgansko hemisfero ter se z njimi igrava t. i. »rought and tumble games« – tj. za igre, kjer se ta agresivna energija sprošča na konstruktiven način.
Ali te aktivnosti izvajate tudi v okviru brezplačnih programov ali gre v glavnem za samoplačniške storitve?
Zaenkrat so še samoplačniške. Nama z Nastjo je v interesu, da naša dejavnost zaživi v vsej polnosti in se bova lahko s to dejavnostjo ukvarjali tudi v okviru razpisov. Seveda upava, da bo za podobne programe na voljo več razpisov in sredstev, saj bi tako lahko omogočali vse te storitve brezplačno. Sicer pa tudi brezplačno sprejmeva otroke iz socialno ogroženih družin.
Sedaj ste bili tudi s pomočjo Zavoda PIP uspešni pri prijavi projekta na Erasmus+ razpisu. Za kak projekt gre?
Naš inštitut je star komaj leto in pol. Sedaj smo dobili prvi mednarodni razpis Erasmus+ v okviru strateškega partnerstva na temo mentalnega zdravja mladih z naslovom YoEUth mental health at Heart. Razvijali bomo orodje za mladinske delavce, ki naslavlja načine dela z mladimi. Šest partnerskih organizacij iz Estonije, Grčije, Hrvaške, Portugalske, Severne Makedonije in Slovenije nas bo v sklopu svojih držav ugotavljalo, katere so tiste najpogostejše težave v mentalnem zdravju, s katerimi se srečujemo v nevladnih organizacijah, v šolah. Prav tako bomo na osnovi analize stanja ugotavljali, katerih je 5 skupnih najpogostejših težav, ki se pojavljajo v partnerskih državah projekta. Analizo stanja bomo naredili v sklopu projekta in na osnovi analize bomo potem kreirali program usposabljanja za mladinske delavce, za dosego potrebnih manevrov pri spopadanju z mentalnim zdravjem mladih. V osnovi bomo morali denimo prepoznati, kdaj gre za težavo v mentalnem stanju in kdaj je težava zgolj vedenjska.
Splošni cilj projekta je z aktivnostmi projekta analizirati stanje v lokalnem okolju, na osnovi le-te zasnovati učinkovit trening/pristop pri obravnavi mentalnega zdravja sodobnega mladostnika v lokalnem okolju, ki bo kot hibrid integriral strokovna znanja iz področja mentalnega zdravja, socialne vključenosti in neformalne pristope mladinskega dela, z namenom strokovnega opolnomočenja mladinskih delavcev, psihosocialnega/osebnostnega opolnomočenja mladih, opozoriti na realne stiske/ izzive v mentalnem zdravju sodobnih mladih in dvig kvalitete mladinskega dela.
Ali ocenjujete, da imajo številna stanja, ki ste jih sedaj omenjali, nek skupen vzrok, recimo fizično neaktivnost, odvisnost od zaslonov ipd. ali se ti vzroki glede na posamične primere povsem razlikujejo?
Mladina je v svoji zadnji raziskavi ugotovila, da tudi vse predpisane športne aktivnosti dejansko povzročajo veliko stresa in anksioznosti med mladimi, saj je to nekaj, kar samo še dodaja eno močno strukturo. To ni isto kot prostočasna aktivnost, v kateri se otroki in mladostniki sprostijo. Pri mladih med 15. in 30. letom starosti je največja vrednota in stvar, ki jih sprošča, kvalitetno preživet prosti čas s svojo družino. To pogrešajo, tega si dejansko želijo. Pod to spada igranje družabnih iger, skupno kolesarjenje, sprehodi, da skupaj nekaj izdelujejo … To jim dejansko zelo veliko pomeni.
Zelo veliko jih ima težave s samopodobo. Zato tudi pripravljamo delavnice za krepitev mladostniške identitete, kjer jih naučimo, kako je pomembno, da so avtentični, da se ne prilagajajo smernicam socialnih omrežji. Imeli smo precej primerov, ko so osnovnošolski otroki (od 10 let naprej) staršem tajili zadeve, saj so zabredli v zelo neprimerno družbo. Na šolah je veliko »vejpanja«, »žvečenja fug« (žvečenje nikotina) in mladi temu sledijo. Na Hrvaškem in v Srbiji smo bili nedavno priča številnim nasilnim incidentom in zdi se mi, da se moramo počasi začeti prebujati. Zadeve so resne. Najpomembneje je, da zna biti starš pristno povezat z otrokom in da se zna starš sam regulirati! Starš, ki sebe ne zna regulirati, tudi otroka ne bo zmogel pomiriti.
Kako pa lahko starš sebe regulira? Kako v praksi deluje »zreguliran starš«?
Zreguliran starš je tisti, ki obvladovanje svojih čustev postavi kot prioritetno, saj le tako lahko otroku zagotovi stabilnost in varnost. Ko se otrok sooča z izzivi, kot je preizkušanje meja ali izpadi, je ključnega pomena, da starš ostane miren in razumejoč. V tem trenutku je pomembno, da starš ne reagira z jezo, temveč mirno in spoštljivo razloži, kako in zakaj je določeno obnašanje neprijetno ali nesprejemljivo. Takšna reakcija ne le da omogoči boljše razumevanje otroka, temveč tudi ohrani njegovo dostojanstvo in prepreči, da bi bil ponižan.
Če starš ne zna regulirati svojih čustev, lahko v afektu izreče besede, ki so neprimerne in lahko za otroka zelo boleče. Takšna negativna sporočila, kot so “slab si”, “nimaš vrednosti” ali “ni te nihče zares rad”, se lahko globoko zasidrajo v otrokovem notranjem svetu, kar vodi v oblikovanje negativnih prepričanj ali introjektov. Otrok si namreč pogosto zapomni predvsem slaba sporočila, ki jih doživi in začuti. Ta prepričanja lahko prenese v odraslo dobo, kar močno vpliva na njegove odnose – tako v osebnem življenju kot tudi v profesionalnem okolju, v odnosu do lastnih otrok in širših odnosov v družbi.
Zato je izredno pomembna pristna in ljubeča povezanost s staršem. Ko je ta povezanost močna, otrok dobi občutek, da je ljubljen ne glede na svoja dejanja in napake. Tudi če starš včasih naredi napako, je pomembno, da to prizna in se opraviči, da otrok ne ostane z občutkom krivde ali s slabimi prepričanji o sebi.
Ko delamo s takšnimi negativnimi sporočili in introjekti, bodisi pri otroku bodisi pri odrasli osebi, se osredotočimo na to, kako spreminjati te notranje prepričanja, kako se naučiti imeti radi in biti bolj prijazen do sebe. Zgraditi moramo okolje, v katerem je dovoljeno biti ranljiv, sprejeti napake in zgraditi bolj zdrave odnose, ki temeljijo na spoštovanju, razumevanju in ljubezni. To delo je nujno za notranjo rast in razvijanje pozitivnih odnosov do sebe in drugih.
Kakšni so vaši plani za prihodnost?
Želeli bi izvajati čim več programov s financiranjem preko razpisov. Obe z Nastjo imava interes opraviti strokovni izpit iz socialnega varstva, zato da bi lahko potem dejansko začeli delati z otroki, katerih starši si tovrstnih storitev res ne morejo privoščiti. Iskreno sem bila malce naivna, saj sem si že na prejšnjih delovnih mestih z vodenjem Družinskega centra Objem ustvarila neko ime in reference. Vendar to pri razpisnih pogojih ne šteje – od ustanovitve organizacije morata miniti dve leti, da se lahko prijavljamo na večino razpisov. Edino Erasmus+ nima teh omejitev.
So še kakšni posebni izzivi, s katerimi se soočate?
Dela nam ne zmanjka, urnike imam povsem zapolnjene. Domov se vračam ob 8. uri zvečer, kar je tudi realnost tega poklica. Otroci so čez dan v šoli, odrasli v službi, zato se lahko sestanemo šele v popoldanskem času.
Velik izziv so mladostniki, ki se zaprejo v svoj svet in nimajo ustrezne socialne mreže. Takšna izolacija ne prinaša veliko dobrega, sploh ob pretirani uporabi oz. zlorabi ekranov. Včasih pristanejo na pedopsihiatriji, starši jim želijo pomagati z vključitvijo v psihoterapevstki proces, pa zavračajo vsako pomoč, včasih sploh ne želijo govoriti.
Kot že rečeno, se morava sedaj pripraviti na izpit iz socialnega varstva, da lahko sploh začneva delati, kar si želiva in se lahko tudi prijavljava na določene razpise, kjer je opravljen izpit pogoj.
Katera pa je vaša najljubša terapevtska metoda?
Če res morem izbrati eno, je to EMDR metoda (Eye Movement Desensitization and Reprocessing), saj lahko z njo v hitrem času prideš do zelo dobrih rezultatov. Ravno sedaj tudi s tega področja pridobivam certifikacijo, izobraževanje pa sem že končala. Drugače pa mi je blizu geštalt pristop, ki je holističen pristop in znotraj tega delo s terapevtskim peskovnikom.
Še zadnje vprašanje – zakaj menite, je vse več radikalizacije, tudi med mladimi? Samo spomnimo na zadnje incidente na Hrvaškem, v Srbiji.
Za mladega je najpomembnejše to, da pripada, da čuti, da pripada eni skupini. Mladi se tudi identificirajo s tem, kar preberejo na socialnih omrežjih, kjer so lahko vsebine resnično zaskrbljujoče.
Radikalizacija med mladimi je vse bolj prisoten pojav, ki ima številne dejavnike. Ena izmed ključnih je občutek brezupnosti, nejasnosti in pomanjkanja možnosti za prihodnost. Mnogi mladi danes čutijo izgubo identitete, pomanjkanje stabilnosti in povezanosti z družbo, kar lahko vodi v iskanje ekstremnih rešitev, ki obljubljajo jasnost in smisel.
Poleg tega so mladi zelo občutljivi na vplive iz okolja, kot so mediji, družbena omrežja in zunanji pritiski, ki pogosto podajajo polarizirane in skrajne poglede. Te platforme lahko okrepijo občutek, da je svet ali družba nepravična, kar povečuje občutek frustracije. Včasih se mladi, ki se počutijo izključene ali marginalizirane, obrnejo na ekstremne ideologije kot način za iskanje sprejetosti, identitete ali moči.
Še ena pomembna komponenta je tudi pomanjkanje razumevanja in orodij za konstruktivno soočanje s konflikti ali različnimi mnenji. Mladi, ki niso razvili sposobnosti kritičnega razmišljanja ali empatije, so lahko bolj dovzetni za sprejemanje radikalnih stališč, ki obljubljajo enostavne odgovore na zapletene družbene izzive.
Zadnji incidenti, kot tisti na Hrvaškem in v Srbiji, so lahko odraz teh kompleksnih dejavnikov, ki vplivajo na posameznike, ki iščejo moč, občutek pripadnosti ali preproste odgovore na osebne in družbene izzive. Pomembno je, da nudimo mladim oporo v iskanju zdrave identitete, kritičnega mišljenja in sposobnosti za konstruktivno reševanje konfliktov.
Če želimo zmanjšati radikalizacijo, moramo mladim omogočiti prostor za odprto izražanje, podpirati jih v razvijanju veščin, ki jim pomagajo pri iskanju pomirjujočih rešitev in krepiti njihove socialne povezave, ki so v tem času pogosto oslabljene. Pomembno je, da se počutijo videne, slišane in podprte, kar bo zmanjšalo občutek osamljenosti in brezupnosti, ki pogosto vodi v ekstremizem.