Po oceni stanovanjskih skladov v Sloveniji primanjkuje 10 tisoč stanovanjskih enot, ta primanjkljaj pa se z leti zgolj še povečuje. Novogradnje, ki se pojavljajo na trgu, so za iskalce stanovanj predrage in po funkcionalnosti ne odgovarjajo njihovim potrebam.. Predvsem mladi si težko zagotovijo lastno stanovanje, saj nimajo dostopa do posojil in so zato obsojeni na drag najem ali bivanje pri starših.
Brez stanovanja ni samostojnega življenja
Slovenija se sooča z zelo slabim stanjem na področju stanovanjske preskrbe, saj je slovenski stanovanjski fond med najstarejšimi v Evropi – 62 % stanovanj je starejših od 40 let (Poročilo o slovenskem trgu nepremičnin za leto 2018). Ker je bilo v zadnjih 30 letih zgrajenih občutno premalo stanovanj, so njihove cene, kljub starosti in pomanjkljivostim, visoke, kar se še posebej pozna v mestih. Takšno stanje je posledica neobstoječe stanovanjske politike, saj temu področju nobena vlada ni namenjala resne pozornosti. Področje stanovanjske preskrbe je prav tako izrazito podfinancirano, saj je bilo v preteklih letih zanj namenjenih le okoli 0,04 % letnega proračuna, medtem ko je povprečje EU 0,54 %, povprečje držav zahodne Evrope pa približno 1 %.
Slabo stanje še posebej negativno vpliva na mlade, ki so hkrati podvrženi še precej nestabilni situaciji na trgu dela, kjer so jim pogosto na voljo zgolj nestabilne, atipične zaposlitve, pri katerih ne podpišejo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, kar pomeni, da delajo na način, ki jim ne zagotavlja vseh pravic iz delovnega razmerja (Kresal, 2013). Predvsem redna in stabilna zaposlitev ter primerna rešitev stanovanjskega vprašanja sta glavna pogoja samostojnega in kakovostnega življenja.
Rezultat je, da spada Slovenija med države, v katerih mladi najdlje ostajajo pri starših. Po podatkih iz leta 2011 se Slovenija uvršča na sam vrh EU po deležu mladih v starosti 18-29 let, ki živijo pri starših. Mladi, ki so se odselili od staršev, večinoma živijo v stanovanju, ki je v lasti staršev, sledi najem, šele nato lastništvo stanovanja. Raziskave kažejo, da se mladi prej preselijo od doma (Stanovanjska problematika mladih, 2015), če je v državi večji najemni sektor. Slovenija spada med države z izrazito majhnim najemnim sektorjem, in sicer tako profitnim kot neprofitnim, kar torej za mlade pomeni manj priložnosti za prehod v samostojno stanovanje in težji prehod v osamosvojitev.
Negotovost glede dolgoročnega bivanja in visoki stroški onemogočajo oblikovanje doma, navezovanje stikov z lokalno skupnostjo, participacijo v njej in slabo vplivajo na splošno družbeno blaginjo. Prav tako otežujejo načrtovanje kariere in oblikovanje gospodinjstva. Še več, visoke cene stanovanj, neurejen najemni trg, negotovost bivanja in krepitev poblagovljenja stanovanj prispevajo k povečevanju neenakosti, krepijo izkoriščanje in izključenost ter so podlaga za mnoge druge družbene probleme. Zaradi tega je vprašanje stanovanjske preskrbe ključno družbeno in politično vprašanje, saj načini zagotavljanja stanovanj temeljno vplivajo na kakovost življenja ljudi.
S stanovanjsko krizo se sooča večina urbanih središč v Sloveniji, predvsem Koper, Ljubljana in Maribor. V omenjenih mestnih občinah število oseb, ki potrebujejo rešitev stanovanjske situacije, nenehno narašča, število stanovanj, ki so na voljo, pa je vse nižje, hkrati pa sov vse slabšem stanju. Velik izziv predstavljajo predvsem (uradno) prazna stanovanja: po nedavni Večerovi raziskavi je v občini Maribor skupno 52.218 stanovanj, kar 9494 pa je praznih (Večer, 10. 12. 2019).
Iskanje primernih rešitev – primeri dobre prakse iz soseščine
Primer države, ki ima dobro začrtano stanovanjsko politiko in jo tudi uspešno uresničuje, je Avstrija. Leta 2015 je povprečno avstrijsko gospodinjstvo živelo v 100 kvadratnih metrov velikem stanovanju s 4 sobami. To je rezultat uspešnega delovanja državnih institucij in dobrih zakonodajnih rešitev. V Avstriji so na voljo različni viri financiranja, kjer si lahko posamezniki pridobijo stanovanjska posojila. Zelo priljubljena so državna t. i. bauspar varčevanja, kjer varčevalec nekaj let varčuje, po izteku obdobja pa pridobi pravico do ugodnega stanovanjskega kredita, in sicer po obrestnih merah nižjih od 1 odstotka – v Sloveniji je ta nekaj več kot 3 %. Pri severnih sosedih prav tako obstajajo stanovanjske banke oz. wohnbaubanken, ki so bile ustanovljene z namenom zagotavljanja sredstev graditeljem stanovanj po zelo ugodnih obrestnih merah. S takšnimi podpornimi mehanizmi je zelo velik del stanovanjskih novogradenj sofinanciran iz javnih sredstev – naj gre za zasebne hiše, ki si jih gradijo ljudje ali pa za stanovanjske soseske zasebnih profitnih podjetij; okoli 80 % vseh avstrijskih novogradenj je torej (so)financiranih iz javnih sredstev (Amann, 2011). Takšna soudeležba države, zveznih dežel in občin je precejšen finančni zalogaj. Že v začetku 21. stoletja so zvezne dežele za stanovanja in subvencije najemnin namenile 2,5 milijardi evrov na leto, od tega so 72 % sredstev pridobili iz stanovanjskega prispevka (ki gre od plače vsakega državljana) ter splošnih davkov, del pridobijo iz posojil, najmanjši del (6 %) pa pridobijo iz proračunov lokalnih skupnosti.
Stanovanjsko zadružništvo – pametna rešitev stanovanjske problematike
Stanovanjske zadruge so v večini razvitih evropskih držav poleg javnih stanovanjskih skladov glavne ponudnice najemnih stanovanj. Stanovanjska zadruga zagotavlja vmesno obliko stanovanjskega razmerja med tradicionalnim najemom in lastništvom: zadruga je lastnik stavbe in prevzema odgovornost, zadružniki so formalno najemniki, vendar so vključeni v odločanje in volijo upravo zadruge. Stanovanjska zadruga je neprofitna organizacija, katere namen je zagotavljanje stanovanj po najugodnejši ceni za svoje člane. Deluje demokratično, po načelu skupščine, v kateri ima vsak zadružnik en glas. Deluje družbeno odgovorno, spodbuja željo po družbeni povezanosti, izmenjavo in sožitje med zadružniki, solidarnost med vsemi in občutek za skupno odgovornost.
Stanovanjsko zadružništvo ima izrazito dolgo zgodovino predvsem v Švici, kjer je več kot 20 % stanovanjskega fonda v mestih v lasti zadrug. Pomemben podatek je predvsem ta, da so najemnine v stanovanjskih zadrugah od 20 pa celo do 50 % nižje kot v klasičnih zasebnih najemniških stanovanjih. Stanovanjsko zadružništvo je bilo v preteklosti precej razvito tudi pri nas, a je v zadnjih 30 letih povsem zamrlo. Pred kratkim so se stvari vendarle ponovno začele odvijati v pozitivno smer, tako je vlada v svojem Nacionalnem stanovanjskem programu 2015–25 prepoznala stanovanjsko zadružništvo kot eno izmed bistvenih možnosti zagotavljanja dostopnih najemnih stanovanj, ki jo država v bodočnosti namerava podpreti, podporo stanovanjskemu zadružništvu pa lahko zasledimo tudi v Osnutku novega Stanovanjskega zakona (SZ-2).
Stanovanja za vse
Ker stanovanjski problematiki v Sloveniji ne posvečamo dovolj pozornosti, so se partnerske organizacije (Zavod PIP, PiNA, IPoP, IŠSP in Avanta Largo) povezale v konzorcij Stanovanja za vse, ki bo raziskoval stanovanjsko področje, aktiviral javnost, politiko, stroko in medije ter razvijal inovativne, skupnostne in trajne rešitve in raziskoval primere dobre prakse iz tujine.
V projektnem konzorciju Stanovanja za vse se z oporo na strokovno in raziskovalno aktivnost zavzemajo za dostojna in dostopna stanovanja za vse. S povezovanjem različnih deležnikov in širšo podporo javnega mnenja želijo spodbuditi sistematično ureditev stanovanjskega področja, uvedbo participativnih praks načrtovanja in implementacije inovativnih ter trajnostnih rešitev.
Aktivnosti projekta
- Priprava in izvedba zagovorniških kampanj za spremembo stanovanjske politike Republike Slovenije v smeri inovativnih, skupnostnih in trajnostnih rešitev.
- Identifikacija, prenos in preizkušnja inovativnih, skupnostnih in trajnostnih rešitev stanovanjske oskrbe.
- Izvedba komunikacijske kampanje o potrebi reševanja stanovanjske problematike in primerov dobrih praks inovativnih, skupnostnih in trajnostnih rešitev.
- Priprava učinkovitega poslovnega modela konzorcija in pričetek implementacije.
Aktivnosti projekta sofinancira Ministrstvo za javno upravo (MJU) v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2019. Prispevek izraža mnenje avtorja in ne predstavlja uradnega stališča MJU.