Zavod Igrišče: »Naše poslanstvo je, da opomnimo odrasle, naj omogočajo otrokom prostor in čas za igro«

Pogovarjali smo se s socialno delavko Nino Krašovec, vodjo programa Doživljajsko igrišče, ki deluje že 14 let, sedaj pa vstopa v 15. leto delovanja. Aktivnosti programa potekajo v Malem betnavskem gozdu na Taboru, ki ga občani MOM dobro poznamo po robinzonskemu stilu igre, ki ga igrišče ponuja otrokom in mladostnikom. Doživljajsko igrišče so prvih 10 let izvajali v okviru društva s sedežem v Ljubljani. Ker so mariborsko podružnico, ki je izvajala javni socialnovarstveni program, sofinanciran s strani MDDSZ, tedaj zaprli, je že utečena ekipa programa z odličnimi učinki želela nadaljevati dobro zgodbo, zato so se povezali in ustanovili nov zavod. Prednostni cilj Zavoda Igrišče je bil nadaljevati z razvojem in izvajanjem programa Doživljajsko igrišče, po poti pa so v odgovor na aktualne potrebe otrok in mladih v lokalni skupnosti, razvijali še druge aktivnosti, projekte in programe. Ciljna skupina aktivnosti zavoda so otroci, mladina in njihove družine.

Nam lahko za začetek predstavite nekaj osnov o delovanju vašega igrišča in zavoda, za tiste, ki vas morda še ne poznajo?

Borimo se za to, da bi otroci imeli prostor in čas za igro, da bi mladi imeli prostore za druženje in povezovanje ter da bi skupnosti živele v duhu solidarnosti in sodelovanja. Moči usmerjamo v izvajanje in razvoj Doživljajskega igrišča s podpornimi programi in projekti, hkrati pa želimo tudi drugim skupnostim pomagati, da bi tudi pri njih uvedli tak tip igrišč – doživljajsko, robinzonsko, pustolovsko – kakorkoli ga že imenujemo. Gre za igrišča v naravnem okolju, ki otrokom nudijo priložnosti za svobodno igro in so opremljena s strokovnjaki, ki uporabljajo pristop dela z igro (ang.»playwork«).

Naše Doživljajsko igrišče se nahaja na občinski zemlji. Prostor imamo tako v najemu, občini pa zanj plačujemo neprofitno najemnino. Za administrativno podporo programu, izvajanje svetovanj in izobraževanj uporabljamo prostor v upravni zgradbi KC Pekarna, del aktivnosti pa izvajamo tudi na javnih zelenih površinah v MOM. Trenutno sva na zavodu zaposlena dva strokovna delavca, ki že leta dobro sodelujeva z ekipo prostovoljk in prostovoljcev, celotna ekipa zavoda Igrišče šteje 17 članov. Povezujemo se z lokalnimi organizacijami na področju socialnega varstva, mladine, prostovoljstva in okoljevarstva, že leta tesno sodelujemo z igrišči iz Avstrije, Nemčije in Združenega kraljestva, trenutno pa sodelujemo pri ustanavljanju vzhodnoevropske mreže doživljajskih igrišč.

Naše igrišče ima letno in zimsko sezono. Poleti je odprto 4-krat na teden, od aprila do oktobra, od torka do petka, in sicer od 13. do 19. ure. Pozimi pa 3x na teden, od 13. do 18. ure. Odprto je ne glede na vremenske razmere, se pravi ko dežuje, ko sneži, ko je zelo vroče … Vse to je del življenja, ki ga otroci spoznavajo in se ga učijo. Del naše ponudbe je tako tudi vreme, haha. Prostor je namenoma oblikovan tako, da kljub vsem tem vremenskim pogojem omogoča igro – poletno vročino nam je lažje prenašati, saj je na igrišču kar 64 dreves, v mrazu pa se ali gibamo ali pa se igramo ob ognjišču.

Naša glavna naloga je ohraniti igro v otroštvu, da otrokom omogočimo prostor in čas za igro. Nekaj tako samoumevnega kot je igra, nima pozornosti, ki bi jo morala imeti in tako izginja iz otroštva. »Ko se otroci nehajo igrati, je konec civilizacije,« je dejal ameriški razvojni psiholog in psihoanalitik Erikson. Naše poslanstvo je, da opomnimo odrasle, naj omogočijo otrokom svobodno igro. Morali bi se dogovoriti o tem, kaj svobodna igra sploh je. Vsi imamo spomine, kako smo se igrali, pa zna kdo povedati, kaj točno je igra? Kratko in jedrnato: »Igra je to, kar počnem, kadar mi nihče ne govori, kaj naj počnem.« Ta modra izjava, ki jo je izrekla 10-letna deklica, izraža bistvo igre kot spontanega, svobodnega izraza otroške ustvarjalnosti in radovednosti.

Mi pa po drugi strani otrokom kupujemo drage igrače, skušamo nekako usmerjati njihovo igro … Verjetno je vse to nepotrebno?

Vse vodene aktivnosti s strani staršev, animatorjev, varušk … – družabne igre, športne igre itn. – so super dobrodošle! Ni pa to tista igra, ki jo v otroštvu potrebujemo, da se učimo življenja.

13. člen Konvencije o otrokovih pravicah govori o pravici do igre. Odrasli večkrat rečemo, da ko je otrok star 6 let in gre v šolo, se začne resno življenje in potem izgine čas za igro. Sodobni način življenja starše sili v to, ki delajo do 17. ali 18. ure zvečer. Pouk v šolah pa recimo traja do 13. ure, potem pa morajo otroci v podaljšano bivanje in na obšolske aktivnosti, krožke, tečaje ipd., ker so te aktivnosti postale varuške in ne odgovor na interese otrok. Otrok morda sicer rad hodi na košarko ali nogomet, ampak to je spet čas, ki je otroku delegiran; čas v katerem ne izbira sam, kaj bo počel. In vse te aktivnosti imajo nek cilj, ki ga je treba doseči, nekaj izdelati, se nekaj naučiti. Iz otroških življenj posledično izginja čas, ki je svobodno izbran. Izginjajo tiste aktivnosti, pri katerih otroci počnejo karkoli želijo, ne da bi se pri tem srečevali s pričakovanji odraslih. In večinoma igra poteka na način, ki odraslim ni tako zelo všeč ali ni po njihovih pričakovanjih. Vendar otrok to rabi. Vsi mi smo bili otroci in vsak od nas zmore spomin na igro – stanje zavesti, stanje bivanja, v katerem si kdorkoli in lahko počneš karkoli. To je tisti del otroštva, ki ti omogoča vstopati v življenje, se učiti o sebi in drugih, se potolažiti, uriti fizične spretnosti in socialne veščine.

Ampak včasih je bilo svobodne igre verjetno precej več kot danes. Odrasli, ki smo svoja otroštva preživeli na dvoriščih pred blokovskimi naselji, sedaj opažamo da slednja samevajo. No, obstajajo nekatere svetle izjeme …

Ne moremo primerjati izzivov sodobnega otroštva s tistimi v otroštvu nas, ki smo sedaj generacija staršev. V zavodu Igrišče smo praktiki »dela z igro« (ang. »playwork«). Koncept dela z igro kombiniramo s praksami socialnega dela v skupnosti in z metodami mladinskega dela. Nedavno sem predavala na angleški konferenci praktikov dela z igro, kjer imajo razvito metodologijo že iz 50. let prejšnjega stoletja … To metodologijo so kasneje posvojili Skandinavci, Nemci,  potem se je pa to razširilo povsod po svetu, razen v tedaj socialističnih državah. Te države, med njimi tudi Slovenija, takrat niso potrebovale doživljajskih igrišč, saj so bile skupnosti povezane. V blokovskih naseljih sta dejansko tudi hišnik in čistilka skrbela za starejše otroke, ki so se igrali zunaj. Tudi starši, ki so imeli čas, so prevzemali vlogo varstva otrok iz vse soseske. In otroci so takrat imeli primerne prostore za preživljanje prostega časa. Za primerjavo, Maribor je v 70. letih imel 170 otroških igrišč, za katere je skrbela občina oz. krajevne skupnosti. Leta 2016 smo v Mariboru imeli le 17 igrišč, danes jih je 35. Dvorišča pred bloki, kjer smo se igrali pred štirimi desetletji so danes parkirišča, garažne hiše ali nakupovalni centri. Kadar danes otroci izberejo dvorišče pred blokom za igro, nekateri odrasli temu rečejo vandalizem ali kaljenje javnega reda in miru, nekateri pa se čudite, da se dandanes tam nihče več ne igra.

V Mariboru tovrstno igrišče že imamo. Kako pa je drugod po Sloveniji? Je upad svobodne igre opaziti po vsem svetu?

Že 15 let imamo zelo močno mednarodno mrežo partnerskih igrišč. Nam najbližje je pustolovsko igrišče v Gradcu, s katerim že leta izvajamo skupne tabore za otroke in mlade iz obeh igrišč. Prav tako z igriščem v Hamburgu, kjer poročajo, da trend odpiranja novih igrišč v Nemčiji narašča. Na nacionalnem oz. lokalnem nivoju se povezujemo z organizacijami ali neformalnimi skupinami, ki jih zanima vzpostavljanje doživljajskih igrišč v svojih okoljih. Pred kratkim smo tako obiskali doživljajsko igrišče v Novem mestu, sodelujemo tudi z doživljajskim igriščem v Sori pri Medvodah. Občani Nove Gorice tovrstnega igrišča sicer še nimajo, ampak so njegovo vzpostavitev izbrali v participatornem proračunu.

Trend vzpostavljanja doživljajskih igrišč po svetu narašča. V državah, kjer takšna igrišča delujejo že desetletja, npr. Združeno kraljestvo, Danska, Nova Zelandija, Avstralija …, imajo razvit tudi izobraževalni sistem za praktike dela z igro oz. je »playwork« klasificiran poklic. V državah, kot pri nas, kjer je doživljajsko igrišče novost, t.i. socialna inovacija (npr. Japonska, Češka, Poljska, Madžarska), pa že deluje nekaj pilotnih projektov z ambicijami po širitvah.

Kako se financirate? V preteklosti ste se že soočali s finančnimi problemi, zaradi katerih je bilo ogroženo nadaljnje delovanje igrišča, kajne?

Ker smo ob spremembi formalnega delovanja iz podružnice društva postali zavod, zdaj na novo postavljamo celotno financiranje. Prej je slednje bilo že razvito, saj smo bili del javnega socialno-varstvenega programa, sofinanciranega s strani MDDSZ. Financirali smo se tudi iz lokalnih virov, in sicer Urada za mladino Mestne občine Maribor, ki je naše delovanje sofinanciral 10 let. Osamosvojili smo se leta 2020. Ob tem bi se želela zahvaliti Zavodu PIP, da ste nam pomagali spisati ustanovni akt in popraviti naš statut.

Dobre stvari potrebujejo svoj čas, da so primerno ovrednotene s strani financerjev. Za brezplačne programe v skupnostih, namenjene otrokom, mladim in mladim družinam bi morala biti namenjena sredstva iz proračuna. Trenutno na razpisih še ne obstaja nek okvirček za financiranja doživljajskih igrišč. Kar se tiče financiranja, sredstva pridobivamo bolj počasi, kot bi si želeli. Lansko leto je bilo za nas zelo zahtevno, saj na javnih razpisih nismo pridobili sredstev, ki bi pokrila stroške osnovnega delovanja. Hvaležni smo številnim donatorjem iz lokalne skupnosti, posameznikom in manjšim podjetjem za finančno podporo, predvsem pa staršem otrok in sosedom za pomoč s prostovoljskim delom. Skupaj nam je uspelo! Držimo pesti, da nam uspe tudi v novem letu.

Ali so v teku kakšni projekti ali aktivnosti, s katerimi bi želeli dodatno seznaniti naše bralce?

Mi vseskozi odgovarjamo na potrebe uporabnikov. Aktivna participacija udeležencev je pri nas prvo načelo in način našega delovanja. Zato pač gre vse skupaj bolj počasi, saj vse delamo skupaj – od oblikovanja prostora do oblikovanja programov in projektov. Ob koncu leta so potekale evalvacije z uporabniki in sestanki za zbiranje predlogov za pripravo projektov v naslednjem letu. V kratkem bomo pripravili letni delovni načrt in priložnosti za otroke, mlade in mlade družine.

Novice in vabila trenutno objavljamo na FB zavoda, v letu 2025 si želimo aktivirati spletno stran.

Kako ste povezani z lokalno skupnostjo? Ali prepoznavajo vaš trud, vaše cilje in spodbujajo to za kar se borite?

K našemu delovanju zelo prispeva prostovoljstvo in solidarnost lokalne skupnosti. In to je že eden izmed rezultatov našega dela. Po 15 letih je bil naš namen dviga solidarnosti v lokalni skupnosti že dosežen. Ko potrebujemo pomoč in organiziramo delovno akcijo, povabimo vse sosede, tudi tiste, ki nimajo otrok, in smo navdušeni nad obiskom ter sodelovanjem. Letošnje delovne akcije se je tako udeležilo nekje 150 ljudi, ki so pomagali pripraviti prostor na novo sezono.

Ravno podpora skupnosti in njihove povratne informacije nam dajo moči, da vztrajamo tudi, kadar je res kislo. Konec koncev ne delamo zase, niti za občino, niti za državo, delali bomo, dokler nas skupnost potrebuje.

Večkrat smo sami pri intervjujih z drugimi organizacijami slišali, da socialni delavci iz Centrov za socialno delo zaradi pretiranih količin birokracije nimajo realnega uvida o stanju na terenu. Tudi vi ugotavljate podobno stanje?

Pri delu opažam, da je od epidemije s covidom-19 dalje dostop do nekaterih storitev Centra za socialno delo, četudi gre zgolj za vlogo za denarno pomoč ali štipendijo, pri kateri potrebujejo pomoč, zelo otežen. Da bi razumel, kako izpolniti te vloge, potrebuješ pomoč. In ljudje več ne morejo fizično dostopati do svetovalk, ki bi jim pri tem pomagale.

Moram priznati, da me kritike o socialnih delavcih osebno prizadanejo in žalostijo. Res je v javnem sektorju na več področjih, ne samo v sociali, dosti preveč birokracije in premalo učinkovitega dela, nevladniki smo precej bolj prilagodljivi, hitrejši in tako učinkovitejši.

Živimo v času, ko si vsak za svojega otroka želi, da bi bil čimbolj uspešen. Uspešen v znanju, športu, glasbi, čimerkoli že. Kaj se zgodi, če otroka preforsiramo in mu ne damo dovolj možnosti za svobodno otroštvo in igro?

To je res trend sodobne družbe. Vsak človek je bitje zase. In vsak človek se ima pravico odločati o sebi. Kje je tukaj otrokova pravica, da se odloča o svojem življenju? Do 18. leta se starši res odločamo za svoje otroke, ampak pogosto želijo starši svoje življenje in cilje, ki jih sami niso dosegli, sedaj doseči preko življenja svojih otrok. Kje je tukaj osnovna človekova pravica teh otrok, da se lahko sami odločajo, če si tega zares želijo? Če otroka dejansko silno zanima dejavnost, s katero se ukvarja, potem je to treba spodbujati in odkriti. Za starše je v bistvu glavna naloga, da najdejo to, kar otroka zanima in kje so njegove močne točke, talenti. V tem primeru morajo ugasniti svoj ego, pustiti svoja pričakovanja ob strani. Ko imaš svojega otroka, moraš to umakniti in se potruditi poiskati njegove močne točke, saj je to unikatno bitje. To je prava naloga starša. Starš se mora naučiti svoje potrebe zadovoljiti nekje drugje. Še vedno se lahko prične ukvarjati z gimnastiko tudi pri 40. letih. Za uresničevanje lastnih sanj ni nikdar prepozno, otrokom pa dovolite, da živijo svoje.

Če bi kot zavod imeli neomejena finančna sredstva, katere sanje bi si prizadevali uresničiti? Kakšna je idealna struktura, kot si jo zamišljate?

Bom kar direktna: Maribor potrebuje štiri tovrstna igrišča, in sicer na Teznu, Pobrežju in na Studencih. Tabor je že dokaj urejen, Nova vas s skate parkom in salezijanskim mladinskim centrom tudi, center ima ZPM. Maribor prav tako potrebuje mladinske centre, prostore za druženje mladih. Leta nazaj so imeli v blokovskih naseljih uvedene mladinske sobe. Zakaj ne bi recimo dela zaklonišč uporabili za mladinske sobe? Ko postanejo otroci najstniki, se nimajo več kam dati in potem se družijo na stopniščih pri blokih in v nakupovalnih centrih ipd. In temu potem rečemo vandalizem, kar je v bistvu posledica dejstva, da nimajo kje zadovoljevati svojih potreb. Otroci do 6. leta imajo na voljo »kataloška igrišča« (gugalnice, tobogani, plezala …), otroci od 6. leta dalje in mladostniki pa nič, zato so za uporabo prostorov za igro in druženje po njihovi izbiri v prekršku.

Si prizadevate, da bi bilo več razpisov, ki bi vam omogočali prijavljanje, ne le na občinski, pač pa tudi na državni ravni?

Trenutno se borimo za to, da igrišče sploh lahko neprekinjeno deluje. Bi pa si seveda želeli povečanja sredstev. Če na lokalni ravni že drugič govorimo o rekordnem proračunu, potem je vprašanje, kam ta denar vlagati. Maribor je po demografski sestavi starajoče se mesto; mladina izginja. Trenutno imamo le 17% mladih pa še ti se odseljujejo. Kam bomo potem vlagali rekordna proračunska sredstva? V turizem? V prenovo mesta? Seveda je potrebno poskrbeti tudi za starejše. Vendar, če ne bomo vlagali v programe za otroke in mlade, ne bo nikogar, ki bi za naše starejše skrbel. Tudi nikogar, ki bi stregel turistom ali se sprehajal po našem lepem mestu.

Je kjerkoli v Evropi primer dobre prakse, ki bi ga želeli izpostaviti?

Skandinavci imajo zadeve res zelo dobro urejene. Tam res vlagajo ogromno sredstev, moči in pozornosti v zdrav razvoj družbe, ki se začne pri otrocih. Oni dejansko merijo srečo. Enako tudi v Burmi, kjer merijo bruto družben proizvod sreče.

Še zadnje vprašanje v duhu zadnjih grozljivih incidentov, ki so se zgodili v Srbiji in nedavno na Hrvaškem, kjer sta otrok in mladostnik s hladnim orožjem napadla in umorila več osnovnošolskih otrok. Ne spomnim se, da bi denimo v 90. letih prejšnjega stoletja lahko brali o tovrstnih napadih, razen morda onstran luže. Sedaj pa se zdi, da vse to prihaja k nam. Zakaj?

Žal moram reči, da se na slednje moramo kar navaditi. Varnostniki in detektorji kovin v šolah ne bodo prav nič pomagali. Če bi nekdo nekoga želel poškodovati, za slednje niti ne potrebuje orožja, ki ga prinese v šolo.

Takšni incidenti, splošno povečanje nasilja v družbi in obrat vrednot so po mojem mnenju rezultati družbeno-političnega sistema, v katerem živimo in ki je naravnan k tekmovalnosti, individualizmu in pehanju za material. Skupnosti so razpadle. Starši so pri vzgoji sami in za slednjo jim zaradi sodobnega načina življenja zmanjkuje časa.

Pri vzgoji enega otroka je včasih sodelovala celotna skupnost, sedaj so starši sami, včasih samo en. In ne, nihče se ne rodi z znanjem, kako najbolje pospremiti svojega otroka v življenje, vsi se moramo tega naučiti! Vesela sem, da vedno več staršev ugotavlja, da morda pa res ne vedo čisto vsega in poiščejo podporo za še boljšo vzgojo pri strokovnjakih.