V junijskem novičniku Regionalnega stičišča NVO Podravja predstavljamo Zavod Nazaj na konja iz Starošinc v občini Kidričevo. Že vrsto let s pomočjo konj ustvarjajo prostor, kjer otroci, mladostniki, odrasli in družine krepijo svoje duševno zdravje, samozavest ter premagujejo različne življenjske izzive. Njihovo delo temelji na strokovno vodenih intervencijah s pomočjo konja, ob tem pa razvijajo tudi številne programe za družine, šole in lokalno skupnost. V pogovoru nam razkrivajo, kako je nastala njihova zgodba, kakšno vlogo imajo pri tem konji in zakaj verjamejo, da lahko odnos med človekom, živaljo in naravo spreminja življenja.
Kako je nastala ideja za Zavod Nazaj na konja in od kod ime?
Ideja o ustanovitvi organizacije Nazaj na konja se je rodila pred več kot 20 leti. V tistih letih je bilo v Sloveniji terapija s pomočjo konja kot metoda dela še v povojih, v tujini pa je bila že več desetletij priznana kot zelo učinkovita in kakovostna metoda za delo z osebami s posebnimi potrebami in težavami na področju duševnega zdravja. Ideja je sovpadala s prelomnim in zelo čustveno nabitim obdobjem, ko je ena izmed deklet iz našega hleva hudo zbolela (Non-Hodginov limfom, oblika raka). Bojevala je zelo težko bitko z boleznijo in že pričela omahovati. Takrat smo se odločili, da ji v Ljubljano na Hemato-onkološki oddelek Pediatrične klinike odpeljemo njeno kobilo in ji skušamo vliti nekaj moči in motivacije, da znova zleze »nazaj na konja«. Uspelo je in tako se je rodilo tudi ime naše organizacije, kajti po tej izkušnji smo natančno vedeli, kaj želimo početi v prihodnjih desetletjih …
Kako terapija s pomočjo konja vpliva na posameznike, ki pri vas poiščejo pomoč? Kdo so ti posamezniki?
Terapija s pomočjo konja se naslanja na različna področja – pedagogiko, psihologijo, zdravstvo, socialno varstvo in zato predstavlja izjemno priložnost za celostno obravnavo najširšega kroga uporabnikov – primerna je tako za otroke in mladostnike z najrazličnejšimi posebnimi potrebami, učence z učnimi, čustvenimi ali vedenjskimi težavami, kakor tudi za odrasle s posebnimi potrebami in težavami v duševnem zdravju. Obravnave lahko potekajo individualno ali v skupinski obliki – odvisno od ciljev in namena.
Potek se lahko torej zelo razlikuje glede na to, kakšne težave, motnje, ovire ima posameznik, ki se želi vključiti v program, pa tudi glede na osebne cilje in starost uporabnika.
Tovrstne terapije potekajo pretežno v naravi, kjer so uporabniki običajno veliko bolj spontani in sproščeni, pa tudi veliko bolj motivirani za aktivnosti. Tudi vezi in zaupanje med terapevtom in posameznikom oziroma med posameznikom in skupino se lažje in hitreje vzpostavijo, saj pogovor v naravnem, pristnem okolju steče lažje in hitreje. Bolje se počutimo in smo posledično tudi bolj pripravljeni zaupati.
Učniki TPK so zelo celostni in dosegajo izboljšanje na mnogih področjih: motoričnem, psihosocialnem, čustvenem in kognitivnem področju. Najbolj poznano in tudi največkrat znanstveno dokazano dejstvo je, da jahanje krepi splošne gibalne sposobnosti: izboljšuje se usklajenost telesa, telesna simetrija, ravnotežje in koordinacija, drža in kontrola trupa, gibljivost sklepov, mišice se aktivirajo in hkrati sproščajo, tako da se mišični tonus ustrezno regulira. Med jahanjem izboljšujemo tudi zaznavanja in zavedanja lastnega telesa, urimo orientacijo v prostoru, se sproščamo, postajamo pa tudi bolj samozavestni, ko korak za korakom dosegamo nove cilje na konju, ki nas navdajajo s ponosom.
Pa vendar pogosto slišimo, da jahanje in skrb za konja tudi duševno ugodno vpliva na osebo, kajne?
Da, terapevtski učinki pa ne izhajajo le iz jahanja konja, ampak se veliko terapevtskih ciljev lahko dosega tudi ob konju. Preko opazovanja dogajanja med konji v čredi pridobivamo iztočnice za pogovor o odnosih v družbi, družini, med prijatelji ter dragocena spoznanja o lastnem položaju v družbi, družini, med prijatelji; raziskujemo in ozaveščamo lahko naše vrednote, želje, vzorce čustvovanja in mišljenja, konflikte, strahove itd. ter se nato učimo ustreznejših načinov komunikacije in medsebojnih interakcij.
Z negovanjem konja vzpostavljamo z njim svojevrsten odnos, zaupanje, empatijo. Z vključevanjem v vsakodnevna opravila v hlevu pridobivamo delovne navade in osebno disciplino, krepimo občutek odgovornosti do drugih živih bitij ter se učimo boljše samoorganizacije, hkrati pa oblikujemo odnose navezanosti in prijateljstva s konjem in drugimi člani skupine.
Ali obstaja trenutek ali zgodba uporabnika, ki vam je še posebej ostala v spominu?
Zgodb je bilo v teh letih veliko. Za kar nekaj celovečernih filmov. Ganljivo je, ko hlev postane eden izmed redkih krajev, kjer se otrok umiri, sprosti in se počuti varnega in sprejetega. Ko je konj edina žival, ki se ji sploh drzne približati in se je dotakniti. Ko premaga strah in sprejme odločitev, da bo zaupal, pa tudi če so ga doslej mnogi pogosto puščali na cedilu. Ko prav na konju prvič spregovori artikulirano besedo. Ko pokončno, ponosno obsedi na konju brez opore in prvič v življenju ne potrebuje podpore staršev, bergel ali vozička, da bi se premaknil v zaželeno smer. Ganljivo je tudi, kako močna čustva lahko privrejo na površje. Ko mladostnik, ki je na prva srečanja prihajal poln nezaupanja, razočaranja in jeze na ves svet, ob zadnjem srečanju svojemu najljubšemu konju prinese ročno izdelan lesen napis »Bolero, najlepši konj«. Niso ganljive le zgodbe ljudi, tudi zgodbe naših konj sežejo do srca. Vsak nosi svojo. In ko ljudje spoznavajo te zgodbe, nenadoma spoznajo, da niso sami v vesolju. Kljub občutku, da je njihova težava nerešljiva, nemogoča, največja, spoznajo, da niso edini, ki se spopadajo z njo. Občutek, da nisi sam, pa je zelo pomemben občutek, da se spet dvigneš in stopiš naprej. Ali pa nazaj. Nazaj na konja… Ljudje smo namreč čredne živali. Tako kot konji.
Katere programe trenutno izvajate v okviru zavoda?
Največ pozornosti namenjamo individualnim, družinskim in skupinskim terapevtskim obravnavam za otroke, mladostnike in odrasle. Smo tudi nosilci izobraževalnega programa za strokovne kadre, ki se želijo specializirati za področje intervencij s pomočjo konja. Poleg tega izvajamo tudi konjeniško-jahalne programe »Zdravo odraščanje s konji«, poletne počitniške tabore, rojstnodnevne zabave v naravi, programe za zaključene skupine (vrtce in šole, študijske skupine, strokovne delavce s področja šolstva, zdravstva in socialnega varstva) ter zabavne teambuildinge za podjetja in kolektive. To so komercialni programi, s katerimi si morajo naši konji »prislužiti« bivanje, hrano in celovito oskrbo v našem hlevu. V okviru našega centra za družine in večgeneracijskega centra pa izvajamo tudi veliko različnih brezplačnih vsebin, ki so namenjeni otrokom, mladostnikom, staršem, družinam, invalidom, starejšim in drugim ranljivim skupinam.
V zadnjih letih razvijate tudi večgeneracijske in družinske programe. Kakšen pomen imajo za lokalno okolje?
V današnjem času pogosto primanjkuje priložnosti za kakovostno druženje med generacijami. Naši programi omogočajo, da se otroci, starši, stari starši in drugi družinski člani povezujejo skozi skupno izkušnjo v naravi in ob konjih. Takšna srečanja krepijo odnose, zmanjšujejo občutek osamljenosti ter gradijo bolj povezano in vključujočo skupnost. Na voljo smo za individualna in skupinska svetovanja in podporne skupine, najbolj zaželjena in potrebna vsebina pa je vsekakor organizacija brezplačnega celotedenskega počitniškega varstva, ki se ga samo tekom poletja udeleži več kot 100 otrok in mladostnikov. Namenjeno je predvsem družinam iz lokalnega okolja in jim pomeni močno podporo pri lažjem usklajevanju družinskega in poklicnega življenja.
Tovrstni programi predstavljajo prostor za srečevanja, sodelovanja in medsebojno podporo, kar je še posebej pomembno, ko govorimo o področju duševnega zdravja in socialne vključenosti.
Kaj bi si želeli, da bi širša javnost ali morda tudi odločevalci bolje razumeli o terapiji s pomočjo konj?
Želeli bi si, da bi terapijo in druge intervencije s pomočjo konj razumeli kot premišljeno in ciljno usmerjeno obravnavo, ki presega zgolj jahanja in preživljanje časa v naravi in med živalmi Gre za strokovno podprt pristop, pri katerem sodelujejo usposobljeni strokovnjaki in posebej izšolani konji, ki so skrbno izbrani in pripravljeni na tovrstno delo.
Želeli bi izpostaviti, kako uspešno, učinkovito in celostno lahko preko intervencij s pomočjo konja nagovorimo številne izzive sodobne družbe, predvsem duševno zdravje, socialno vključenost, čustveno in socialno pismenost, odmik od ekranov, izboljšanje življenjskega sloga, pa tudi premagovanje vse bolj naraščajočega občutka osamljenosti …Želeli bi več sistemske podpore programom, ki dokazano pozitivno vplivajo na posameznike in skupnost in izboljšujejo kakovost življenja.
Kako bi z besedo opisali odnos med človekom in konjem?
Konj je običajno tisto veliko, razumevajoče bitje, tako mehko in toplo, ki te sprejme takšnega kot si. Ne obsoja te zaradi štrenastih las, netrendovske obleke, kilograma preveč ali premalo, zaradi drugačnega načina hoje, krivih nog ali aparata za zobe. Tudi če ti v šoli ne gre pri matematiki ali jecljaš pri deklamiranju pesmic, te konj ne bo gledal postrani. Njemu je pomembno le to, da si v času, ki ga z njim preživiš, ljubeč, mu nudiš občutek varnosti, pravilno razumeš njegove potrebe in z njim vzpostaviš stabilen odnos z jasnim ogrodjem pravil, a mu hkrati ne kratiš svobode, ki ga definira. To so stvari, ki jih moraš vložiti v vsak odnos, ne le v odnos s konjem.
Če bi imeli neomejeno količino sredstev, kako bi preoblikovali svoj zavod in kaj vse bi še nudili ljudem?
Naša dolgoletna želja je izgradnja novega lesenega aktivnega hleva, za katerega verjamemo, da bi lahko našim konjem dvignil kvalitetno bivanja in dobrega počutja na najvišjo možno raven. Konji bi lahko sami izbirali, ali želijo čas preživljati na pašnikih ali pod streho, imeli bi igralne in sprostitvene kotičke za valjanje … Konji, ki na toliko različnih načinov pomagajo ljudem, si tega zagotovo zaslužijo.
Sredstva bi vložili tudi v ohranjanje narave in širjenje našega parka, posadili bi nova mlada drevesa, grmičke, rastline, ki bi nudile zavetje številnim pticam in žuželkam. Oblikovali bi več manjših kotičkov v našem parku, kamor se lahko ljudje zatečejo, se sprostijo, berejo, kramljajo …
Zelo si želimo narediti tudi salon za kulturno-umetniške dogodke, saj verjamemo, da konji, narava in umetnost tako ali drugače vselej najdejo pot do človeka, izboljšujejo počutje in pozitivno vplivajo na duševno zdravje.
Sredstva bi usmerili tudi v sofinanciranje terapevtskih obravnav s pomočjo konja, dokler to področje ne bo sistemsko urejeno in podprto ali zagotovljeno iz drugih virov. Starši otrok s posebnimi potrebami so namreč v zelo težkem položaju, saj že od otrokovega rojstva naprej ogromno denarja vlagajo v samoplačniške storitve, v upanju, da bodo izboljšali ali vsaj ohranjali otrokovo kvaliteto življenja.
Ja, morda je skupni imenovalec prav to – če bi imeli neomejeno sredstev na razpolago, bi vse vložili v ustvarjanje okolja, kjer bi se ljudje in živali resnično dobro počutili in kjer bi imeli dostop tudi najbolj ranljivi.
Foto: Zavod Nazaj na konja (osebni arhiv)